Page 44 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 44
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
Tega ne razumeti preveč esencialistično (zgoraj sva že govorili o »žen-
skem« in »feminističnem«), pač pa kot izhodiščno točko ali obrat neke
ustaljene perspektive. Kot piše E. D. Bahovec v zvezi z epistemološkim bo-
jem feminizma: najprej spopad s kategorijo samoumevnega, z vsem, kar se
kaže kot dano, naravno in nespremenljivo: »z vsem, kar se zgolj kaže in je
zato nekaj zavajajočega«. Zato je treba problemu ničelne stopnje – ki je,
kot rečeno, iskanje ženskih imen in njihovo »vpisovanje« v zgodovino –,
problemu odsotnosti njegove epistemologizacije dodati še nujnost femini-
stičnega spopada z zdravim razumom (Bahovec, 2007: 35–36).
Problem multiplih, delnih, kontingentnih in umeščenih vednosti je treba
rešiti na tak ali drugačen način in D. Haraway skoči s spolzkega droga dok-
trine objektivnosti (Haraway, 1999: 301) tako, da opusti privilegirano ve-
dnost v prid delnih pogledov in družbeno umeščenih vednosti, a je še vedno
ujeta v dilemo, da delni pogledi niso vsi enaki, da so nekateri »resničnejši«
od drugih. Tako pusti merila »znanosti« ali veljavnosti prav tako politično
in epistemološko problematična. Vseeno pa se odmika od realističnega poj-
ma stališč, ko trdi, da ljudje sicer lahko gledajo s podrejenih pozicij, to pa ne
pomeni, da so ti pogledi nujno zanesljivi ali nedolžni: »Pozicioniranja pod-
vrženih niso izvzeta iz kritičnega razmisleka, dekodiranja, dekonstrukcije in
interpretacije.« (Haraway, 1999: 305.) »Podreditev ni temelj za ontologijo
[…] ni neposrednega pogleda s stališča podvrženih.« (Haraway, 1999: 309.)
Prakse pridobivanja vednosti nasploh nenehno generirajo objekte, vprašanja
in izkušnje, ki so zelo realni, ki imajo etične in politične implikacije, zato jih
ne moremo šteti za nedolžne (Prins, 1995: 356).
Gledanje od spodaj ni rešitev, ker še vedno pušča feministke s proble-
mom razbiranja (making sense) tega, kar je videti (kot rečeno, D. Haraway
zavrača tako realizem kot tudi relativizem). Razlike med delnimi vednost-
mi so pomembne – ker vsaka delna perspektiva ne zadošča. D. Haraway
poskuša trditi, da so nekatere oblastne zgodbe »boljše« kot druge, ne spe-
cificira pa kakih splošnih meril za ugotavljanje, kaj konstituira »resničnej-
še« ali »boljše«. To kaže na napetost glede veljavnosti in med epistemolo-
gijo in politiko (Ramazanoğlu, 2002: 76–77).
rane lokacije, ampak ga lahko dosežejo tudi tisti/tiste raziskovalke/-ci, ki so pozorni do življenja
neprivilegiranih, ne glede na to, kakšna je njihova družbena pozicija (Grasswick in Webb, 2002:
193).
Tega ne razumeti preveč esencialistično (zgoraj sva že govorili o »žen-
skem« in »feminističnem«), pač pa kot izhodiščno točko ali obrat neke
ustaljene perspektive. Kot piše E. D. Bahovec v zvezi z epistemološkim bo-
jem feminizma: najprej spopad s kategorijo samoumevnega, z vsem, kar se
kaže kot dano, naravno in nespremenljivo: »z vsem, kar se zgolj kaže in je
zato nekaj zavajajočega«. Zato je treba problemu ničelne stopnje – ki je,
kot rečeno, iskanje ženskih imen in njihovo »vpisovanje« v zgodovino –,
problemu odsotnosti njegove epistemologizacije dodati še nujnost femini-
stičnega spopada z zdravim razumom (Bahovec, 2007: 35–36).
Problem multiplih, delnih, kontingentnih in umeščenih vednosti je treba
rešiti na tak ali drugačen način in D. Haraway skoči s spolzkega droga dok-
trine objektivnosti (Haraway, 1999: 301) tako, da opusti privilegirano ve-
dnost v prid delnih pogledov in družbeno umeščenih vednosti, a je še vedno
ujeta v dilemo, da delni pogledi niso vsi enaki, da so nekateri »resničnejši«
od drugih. Tako pusti merila »znanosti« ali veljavnosti prav tako politično
in epistemološko problematična. Vseeno pa se odmika od realističnega poj-
ma stališč, ko trdi, da ljudje sicer lahko gledajo s podrejenih pozicij, to pa ne
pomeni, da so ti pogledi nujno zanesljivi ali nedolžni: »Pozicioniranja pod-
vrženih niso izvzeta iz kritičnega razmisleka, dekodiranja, dekonstrukcije in
interpretacije.« (Haraway, 1999: 305.) »Podreditev ni temelj za ontologijo
[…] ni neposrednega pogleda s stališča podvrženih.« (Haraway, 1999: 309.)
Prakse pridobivanja vednosti nasploh nenehno generirajo objekte, vprašanja
in izkušnje, ki so zelo realni, ki imajo etične in politične implikacije, zato jih
ne moremo šteti za nedolžne (Prins, 1995: 356).
Gledanje od spodaj ni rešitev, ker še vedno pušča feministke s proble-
mom razbiranja (making sense) tega, kar je videti (kot rečeno, D. Haraway
zavrača tako realizem kot tudi relativizem). Razlike med delnimi vednost-
mi so pomembne – ker vsaka delna perspektiva ne zadošča. D. Haraway
poskuša trditi, da so nekatere oblastne zgodbe »boljše« kot druge, ne spe-
cificira pa kakih splošnih meril za ugotavljanje, kaj konstituira »resničnej-
še« ali »boljše«. To kaže na napetost glede veljavnosti in med epistemolo-
gijo in politiko (Ramazanoğlu, 2002: 76–77).
rane lokacije, ampak ga lahko dosežejo tudi tisti/tiste raziskovalke/-ci, ki so pozorni do življenja
neprivilegiranih, ne glede na to, kakšna je njihova družbena pozicija (Grasswick in Webb, 2002:
193).
