Page 42 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 42
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
Nočejo, da bi vedeli (– nevednost določenih skupin se goji sistematično).
Npr.: zaradi poslovnih interesov so farmacevtske družbe in pooblaščeni
organi prikrivali možne stranske učinke oralne kontracepcije.37
Hotena nevednost (– ne vedo in nočejo vedeti).
Ta oblika nevednosti zahteva aktivno produkcijo in ohranjanje. Npr.: po-
dročje, na katerem je želja ne vedeti izjemno močna, je incest. L. Sacco38 de-
nimo piše, da je bilo zanikanje zmožnosti incesta pri belih moških srednjega
in višjega sloja v Združenih državah Amerike tako močno, da so zdravstve-
ni delavci raje modificirali svoje ugotovitve, kot priznali to, česar niso hoteli
vedeti – visoko število primerov gonoreje pri pet do devet let starih deklicah
so pripisali ne incestu, marveč straniščnim školjkam ali terapevtom in femi-
nistkam, ki so povzročili norijo krivih obtožb.
Nevednost, ki jo producira konstrukcija epistemsko manj privilegiranih
identitet.
Žrtve incesta pogosto štejejo za epistemsko nekredibilne, konstruirane
so kot dovzetne za sugestije, kot lahkoverne ali maščevalne. V teh primerih
torej niso samo dejstva, dogodki, prakse, ki niso znane, marveč so tudi sku-
pine in posamezniki dojeti kot »nevedni«. Dojeti so kot nevredni zaupa-
nja, zaupanje pa je ključ do tega, da štejejo nekoga za vedočega. Zaupanje je
»pogoj delujočega članstva v epistemski skupnosti«.39 Merila epistemske
kredibilnosti pa so prepredena s sistemi opresije oz. presodkov.
Ljubeča nevednost (– sprejemajo, česar ne morejo vedeti).
Primeri nevednosti so lahko tudi rezultat interesov in praks, ki niso po-
vezani z nepravičnostmi ali neenakostmi. Taka kategorija nevednosti je to,
kar presega naše zmožnosti – pripoznanje, da obstajajo modalitete bivanja,
ki presegajo naše in jih ne moremo polno razumeti.
S to – seveda delno in nepopolno – tipologijo nevednosti sva želeli v gro-
bem začrtati problematiko: vednost proti nevednosti, ki ni zgolj epistemski
spregled,40 nevednost kot strukturno stanje, ki nam omogoči na novo pre-
misliti pojme, kot sta »resnica«, »razum« ipd. (Alcoff, v Sullivan in Tu-
37 Seaman, B. (1969). The Doctors‘ Case Against the Pill. New York: P. H. Wyden (nav. po Tua-
na, 2006: 9).
38 Sacco, L. (2002). Sanitized for Your Protection: Medical Discourse and the Denial of Incest in the
United States, 1890–1940. Journal of Women’s History, 14/3, 80–104 (nav. po Tuana, 2006: 12).
39 Code, L. (1987). Epistemic Responsibility. Hanover: University Press of New England (nav.
po Tuana, 2006: 13).
40 Široko in produktivno polje tematizacije nevednosti odpira psihoanaliza, ki nevednost ra-
zume kot radikalen pogoj vednosti, integralni del same strukture vednosti. »Človeška vednost
je,« kot piše Sh. Felman (v Bahovec, 1992: 236, in nasl.), »tako po definiciji netotalizabilna,
izključuje vsako možnost totalizacije tega, kar ve, ali izkoreninjenja lastne nevednosti.«
Nočejo, da bi vedeli (– nevednost določenih skupin se goji sistematično).
Npr.: zaradi poslovnih interesov so farmacevtske družbe in pooblaščeni
organi prikrivali možne stranske učinke oralne kontracepcije.37
Hotena nevednost (– ne vedo in nočejo vedeti).
Ta oblika nevednosti zahteva aktivno produkcijo in ohranjanje. Npr.: po-
dročje, na katerem je želja ne vedeti izjemno močna, je incest. L. Sacco38 de-
nimo piše, da je bilo zanikanje zmožnosti incesta pri belih moških srednjega
in višjega sloja v Združenih državah Amerike tako močno, da so zdravstve-
ni delavci raje modificirali svoje ugotovitve, kot priznali to, česar niso hoteli
vedeti – visoko število primerov gonoreje pri pet do devet let starih deklicah
so pripisali ne incestu, marveč straniščnim školjkam ali terapevtom in femi-
nistkam, ki so povzročili norijo krivih obtožb.
Nevednost, ki jo producira konstrukcija epistemsko manj privilegiranih
identitet.
Žrtve incesta pogosto štejejo za epistemsko nekredibilne, konstruirane
so kot dovzetne za sugestije, kot lahkoverne ali maščevalne. V teh primerih
torej niso samo dejstva, dogodki, prakse, ki niso znane, marveč so tudi sku-
pine in posamezniki dojeti kot »nevedni«. Dojeti so kot nevredni zaupa-
nja, zaupanje pa je ključ do tega, da štejejo nekoga za vedočega. Zaupanje je
»pogoj delujočega članstva v epistemski skupnosti«.39 Merila epistemske
kredibilnosti pa so prepredena s sistemi opresije oz. presodkov.
Ljubeča nevednost (– sprejemajo, česar ne morejo vedeti).
Primeri nevednosti so lahko tudi rezultat interesov in praks, ki niso po-
vezani z nepravičnostmi ali neenakostmi. Taka kategorija nevednosti je to,
kar presega naše zmožnosti – pripoznanje, da obstajajo modalitete bivanja,
ki presegajo naše in jih ne moremo polno razumeti.
S to – seveda delno in nepopolno – tipologijo nevednosti sva želeli v gro-
bem začrtati problematiko: vednost proti nevednosti, ki ni zgolj epistemski
spregled,40 nevednost kot strukturno stanje, ki nam omogoči na novo pre-
misliti pojme, kot sta »resnica«, »razum« ipd. (Alcoff, v Sullivan in Tu-
37 Seaman, B. (1969). The Doctors‘ Case Against the Pill. New York: P. H. Wyden (nav. po Tua-
na, 2006: 9).
38 Sacco, L. (2002). Sanitized for Your Protection: Medical Discourse and the Denial of Incest in the
United States, 1890–1940. Journal of Women’s History, 14/3, 80–104 (nav. po Tuana, 2006: 12).
39 Code, L. (1987). Epistemic Responsibility. Hanover: University Press of New England (nav.
po Tuana, 2006: 13).
40 Široko in produktivno polje tematizacije nevednosti odpira psihoanaliza, ki nevednost ra-
zume kot radikalen pogoj vednosti, integralni del same strukture vednosti. »Človeška vednost
je,« kot piše Sh. Felman (v Bahovec, 1992: 236, in nasl.), »tako po definiciji netotalizabilna,
izključuje vsako možnost totalizacije tega, kar ve, ali izkoreninjenja lastne nevednosti.«
