Page 40 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 40
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
razumeti tudi prakse, ki razložijo neznano, tj. naš manko vednosti o dolo-
čenem pojavu, ali v nekaterih primerih prakse, ki vodijo v skupinsko razu-
čenje (unlearning) nečesa, kar je bilo nekoč v domeni vednosti (Tuana, nav.
po Tuana, 2006: 2).
Spol označuje vzorec razlike v izkustvu v kulturno specifični družbeni
skupini, ker so bistvene značilnosti vsake spolne identitete odvisne od kul-
turnih praks, kot pravi L. Alcoff v svojem razčlenjevanju epistemologij ne-
vednosti (v Sullivan in Tuana, 2007: 43, in nasl.). A nevednost, kot jo ra-
zumeva tukaj in kot jo med drugim zastavi L. Alcoff, ni manko, denimo
manko v motivaciji ali izkustvu kot rezultatu družbene lokacije, ampak
sama po sebi substancialna epistemska praksa (in ne praksa, ki bi na pri-
mer kazala zgolj na brezbrižnost, več o tem spodaj), ki diferencira domi-
nantno skupino (Alcoff, v Sullivan in Tuana, 2007: 39–40, 47–48). Med
vednostjo in nevednostjo ni simetrije, nevednost ni negativni pol vednosti.
Nevednost je v domeni znanosti tipično predstavljena kot vrzel v vedno-
sti, kot nekaj, kar (še) ne vemo, pravi N. Tuana. A pogoj vednosti ni vedno
tako preprost. Tako kot mora vsak adekvaten opis vednosti vključevati več
kot le resnico tistega dela vednosti (denimo analizo tega, zakaj so tisti, ki so
na pozicijah avtoritete, sprejeli določeno verjetje kot resnico), tako je tudi
nevednost na polju produkcije vednosti kompleksnejša in ne le nekaj, česar
še ne vemo (Tuana, 2006: 3).
Tako konceptualizirana nevednost torej ni preprosto manko, vrzel v
znanju, epistemski spregled, ki ga lahko hitro popravimo, takoj ko ga opa-
zimo, in ki se pogosto zdi naključni by-product omejenega časa in virov, ki
jih imamo na voljo za spoznavanje našega sveta. Včasih ne gre za naključni
rezultat spregleda – to, česar ne vemo, ni le vrzel v našem znanju (Sullivan
in Tuana, v Sullivan in Tuana, 2007: 1–2). Taka nevednost je pogosto kon-
struirana, vzdrževana in širjena v svoji povezanosti z avtoriteto – transfer-
jem spoznavanja, dvoma, zaupanja, utišanja in negotovosti. Pojavlja se lah-
ko na različne načine: včasih tisti v središču marginaliziranim ne pustijo
vedeti, včasih sami ne vedo za nepravičnost in krivičnost, včasih so ta »ne-
znanja« zavestno sproducirana, včasih pa nezavedno generirana in vzdrže-
vana (ibid.). Koncept »epistemologije nevednosti« sva že implicirali v de-
konstrukciji (levega) neoliberalnega spoznavanja proliferacije pornografije
v množične medije/nove medije, tj. v dekonstrukciji dominantnega pojmo-
vanja pornografije kot pornografskega »ne misliti« (Šribar, 2006).
N. Tuana vpelje koncept umeščenih vednosti, ki sva ga reflektirali zgo-
raj, in ga dopolni: tudi nevednost je tako kot vednost umeščena. In med-
razumeti tudi prakse, ki razložijo neznano, tj. naš manko vednosti o dolo-
čenem pojavu, ali v nekaterih primerih prakse, ki vodijo v skupinsko razu-
čenje (unlearning) nečesa, kar je bilo nekoč v domeni vednosti (Tuana, nav.
po Tuana, 2006: 2).
Spol označuje vzorec razlike v izkustvu v kulturno specifični družbeni
skupini, ker so bistvene značilnosti vsake spolne identitete odvisne od kul-
turnih praks, kot pravi L. Alcoff v svojem razčlenjevanju epistemologij ne-
vednosti (v Sullivan in Tuana, 2007: 43, in nasl.). A nevednost, kot jo ra-
zumeva tukaj in kot jo med drugim zastavi L. Alcoff, ni manko, denimo
manko v motivaciji ali izkustvu kot rezultatu družbene lokacije, ampak
sama po sebi substancialna epistemska praksa (in ne praksa, ki bi na pri-
mer kazala zgolj na brezbrižnost, več o tem spodaj), ki diferencira domi-
nantno skupino (Alcoff, v Sullivan in Tuana, 2007: 39–40, 47–48). Med
vednostjo in nevednostjo ni simetrije, nevednost ni negativni pol vednosti.
Nevednost je v domeni znanosti tipično predstavljena kot vrzel v vedno-
sti, kot nekaj, kar (še) ne vemo, pravi N. Tuana. A pogoj vednosti ni vedno
tako preprost. Tako kot mora vsak adekvaten opis vednosti vključevati več
kot le resnico tistega dela vednosti (denimo analizo tega, zakaj so tisti, ki so
na pozicijah avtoritete, sprejeli določeno verjetje kot resnico), tako je tudi
nevednost na polju produkcije vednosti kompleksnejša in ne le nekaj, česar
še ne vemo (Tuana, 2006: 3).
Tako konceptualizirana nevednost torej ni preprosto manko, vrzel v
znanju, epistemski spregled, ki ga lahko hitro popravimo, takoj ko ga opa-
zimo, in ki se pogosto zdi naključni by-product omejenega časa in virov, ki
jih imamo na voljo za spoznavanje našega sveta. Včasih ne gre za naključni
rezultat spregleda – to, česar ne vemo, ni le vrzel v našem znanju (Sullivan
in Tuana, v Sullivan in Tuana, 2007: 1–2). Taka nevednost je pogosto kon-
struirana, vzdrževana in širjena v svoji povezanosti z avtoriteto – transfer-
jem spoznavanja, dvoma, zaupanja, utišanja in negotovosti. Pojavlja se lah-
ko na različne načine: včasih tisti v središču marginaliziranim ne pustijo
vedeti, včasih sami ne vedo za nepravičnost in krivičnost, včasih so ta »ne-
znanja« zavestno sproducirana, včasih pa nezavedno generirana in vzdrže-
vana (ibid.). Koncept »epistemologije nevednosti« sva že implicirali v de-
konstrukciji (levega) neoliberalnega spoznavanja proliferacije pornografije
v množične medije/nove medije, tj. v dekonstrukciji dominantnega pojmo-
vanja pornografije kot pornografskega »ne misliti« (Šribar, 2006).
N. Tuana vpelje koncept umeščenih vednosti, ki sva ga reflektirali zgo-
raj, in ga dopolni: tudi nevednost je tako kot vednost umeščena. In med-
