Page 38 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 38
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
ga vira, ki ga je treba zgolj prevesti v nekakšen opis.29 D. Haraway izkustva
ne postavlja neposredno kot epistemološko pravilnega, marveč kot name-
ren konstrukt, kot artefakt velikega pomena (ki je tudi potencialno impe-
rialističen, saj je v feminizmu pogosto in dolgo obveljala le ene vrste izku-
šnja – izkušnja belih, zahodnih feministk), in hkrati opozarja, da si ne sme-
mo dovoliti, »da bi izkustvo razumele kot neskončno pluralen in neopo-
rečen pojav; kot nekaj samoumevnega in ob pogledu vase z lahkoto dose-
gljivega; kot nekaj, kar pripada samo nam ali samo eni skupini« (Haraway,
1999: 179 in 184).
Če pa bi to pomenilo postavitev »osebnega izkustva« kot zanesljive in-
formacije o svetu, potem je resno spregledan potencial »samosubverziv-
ne samorefleksije« (Felman, nav. po Penley, v Bahovec, 1992: 267) – gre
za spregled interpretacije tega izkustva, ki se izvija skozi govorjenje/pripo-
vedovanje, in premočno stavo na empirizem. »Doživetje« ali »izkustvo«
namreč ne pomeni »pojavne realnosti, ki bi jo bilo treba prek govorice pri-
klicati v spomin in zavest. Govorica, ki jo analiziranec uporablja za po-
dajanje in poročanje o doživetjih, je prvi material analize, ne pa doživetje
‘samo‘.« (Ibid., 267.)30
Kaj pravzaprav sestavlja izkustvo – dogodek ali interpretacija dogodka?
Izkustvo ni resnica, ki bi predhodila kulturno podanim reprezentacijam
izkustva, ampak ga te reprezentacije posredujejo. »Svet, kot ga zaznavamo,
je produkt družbenih in zgodovinskih sil, a izkustvo stremi k temu, da bi
se soočilo z zgodovinsko eksistenco kot z golim dejstvom.« (Stone-Medi-
atore, v Narayan in Harding, 2000: 111–112.) Izkustvo nam konec kon-
cev lahko tudi laže, ko nam zgodovinsko konstruirane družbene ureditve
predstavlja kot naravne (Harding, nav. po ibid.).
Nedodelano izhodišče bi bilo tudi zavračanje teorije v prid izkustva ali
zoperstavljanje enega in drugega: izkustvo kot resnično in pomembno pro-
ti teoriji kot »abstraktni« in odtujeni od materialnosti življenj žensk. Re-
cimo, da teorija ni le intelektualno zanimiva, marveč bistvenega pomena
za feminizem. Teorija ni le akademska vaja v slogu ali spisek za ženske po-
membnih vprašanj, marveč temelj za razumevanje različnih področij naše-
ga življenja (Bunch, nav. po Mulinari in Sandell, 1999: 295).
29 V tem smislu ne drži povsem, kot piše denimo E. D. Bahovec, da feminizem epistemološko
zvede problem osebnega izkustva na nekaj neposredno dostopnega in transparentnega, etično pa
na problem žrtve, ki se kaže kot feministično pajdaštvo (Bahovec, 2007: 44–45).
30 Gotovo ne moremo v popolnosti enačiti doživetja v analizi in doživetja v feminizmu, če temu
tako rečemo. Je pa pri refleksiji doživetja (ne pa tudi njegovem razvrednotenju) smiselno imeti v
mislih zadržke do »resničnosti« dogodka in pomen fantazem.
ga vira, ki ga je treba zgolj prevesti v nekakšen opis.29 D. Haraway izkustva
ne postavlja neposredno kot epistemološko pravilnega, marveč kot name-
ren konstrukt, kot artefakt velikega pomena (ki je tudi potencialno impe-
rialističen, saj je v feminizmu pogosto in dolgo obveljala le ene vrste izku-
šnja – izkušnja belih, zahodnih feministk), in hkrati opozarja, da si ne sme-
mo dovoliti, »da bi izkustvo razumele kot neskončno pluralen in neopo-
rečen pojav; kot nekaj samoumevnega in ob pogledu vase z lahkoto dose-
gljivega; kot nekaj, kar pripada samo nam ali samo eni skupini« (Haraway,
1999: 179 in 184).
Če pa bi to pomenilo postavitev »osebnega izkustva« kot zanesljive in-
formacije o svetu, potem je resno spregledan potencial »samosubverziv-
ne samorefleksije« (Felman, nav. po Penley, v Bahovec, 1992: 267) – gre
za spregled interpretacije tega izkustva, ki se izvija skozi govorjenje/pripo-
vedovanje, in premočno stavo na empirizem. »Doživetje« ali »izkustvo«
namreč ne pomeni »pojavne realnosti, ki bi jo bilo treba prek govorice pri-
klicati v spomin in zavest. Govorica, ki jo analiziranec uporablja za po-
dajanje in poročanje o doživetjih, je prvi material analize, ne pa doživetje
‘samo‘.« (Ibid., 267.)30
Kaj pravzaprav sestavlja izkustvo – dogodek ali interpretacija dogodka?
Izkustvo ni resnica, ki bi predhodila kulturno podanim reprezentacijam
izkustva, ampak ga te reprezentacije posredujejo. »Svet, kot ga zaznavamo,
je produkt družbenih in zgodovinskih sil, a izkustvo stremi k temu, da bi
se soočilo z zgodovinsko eksistenco kot z golim dejstvom.« (Stone-Medi-
atore, v Narayan in Harding, 2000: 111–112.) Izkustvo nam konec kon-
cev lahko tudi laže, ko nam zgodovinsko konstruirane družbene ureditve
predstavlja kot naravne (Harding, nav. po ibid.).
Nedodelano izhodišče bi bilo tudi zavračanje teorije v prid izkustva ali
zoperstavljanje enega in drugega: izkustvo kot resnično in pomembno pro-
ti teoriji kot »abstraktni« in odtujeni od materialnosti življenj žensk. Re-
cimo, da teorija ni le intelektualno zanimiva, marveč bistvenega pomena
za feminizem. Teorija ni le akademska vaja v slogu ali spisek za ženske po-
membnih vprašanj, marveč temelj za razumevanje različnih področij naše-
ga življenja (Bunch, nav. po Mulinari in Sandell, 1999: 295).
29 V tem smislu ne drži povsem, kot piše denimo E. D. Bahovec, da feminizem epistemološko
zvede problem osebnega izkustva na nekaj neposredno dostopnega in transparentnega, etično pa
na problem žrtve, ki se kaže kot feministično pajdaštvo (Bahovec, 2007: 44–45).
30 Gotovo ne moremo v popolnosti enačiti doživetja v analizi in doživetja v feminizmu, če temu
tako rečemo. Je pa pri refleksiji doživetja (ne pa tudi njegovem razvrednotenju) smiselno imeti v
mislih zadržke do »resničnosti« dogodka in pomen fantazem.
