Page 37 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 37
Na poti k transformacijam nekaterih temeljnih epistemoloških pojmov ...
ne zavezanosti znanosti in razumu, da bi priskrbela vednost o tem, kakšna
so dejansko ospoljena življenja, in da bi uspešno tekmovala s patriarhalno
vednostjo. Feministke lahko uporabijo »izsiljive, zanesljive opise stvari, ki
jih ni mogoče reducirati na premike oblasti in agonistične statusne igre re-
torike ali na scientistično, pozitivistično znanost« (Haraway, 1999: 300).
Z drugo roko pa noče izpustiti relativistične trditve, da so »spoznavajo-
ča feministka«, »realnost«, ki jo »odkriva«, in »resnice«, ki jih pripo-
veduje, vse družbeno konstituirane v določenih situacijah, kulturah in na-
činih mišljenja. Feministke se težko popolnoma ognejo potegu tako rela-
tivizma kot realnosti, zato pogosto zdrsnejo ali se čutijo zavezane, da izbe-
rejo eno ali drugo.
D. Haraway predlaga, da se opustijo poizkusi povezovati ideje, izkustvo
in resnico na ta način (ker se pač ne da plezati na drog in se hkrati drža-
ti obeh koncev) in da se namesto tega raziskuje pojem delnega videnja in
umeščenih vednosti.
Spolzek drog razjasnjuje posebne težave, ki se odprejo, ko trdimo, da je
feministična vednost boljša kot denimo patriarhalna, in ko razsojamo, da
so nekateri feministični prispevki (accounts) boljši kot drugi. Drugič, s tem
lahko tudi pojasnimo, zakaj se feministični pristopi k metodologiji razli-
kujejo. Tretjič, izpostavi kontradikcije moderne metodologije, ki jim femi-
nistične teoretičarke stališč poskušajo pobegniti (Ramazanoğlu, 2002: 61).
Iskanje resnice je spolzko, ker ni absolutnih rešitev. Vse sodobno družbe-
no raziskovanje, ki vključuje empirično preučevanje družbenega sveta kot
načina povezovanja vednosti in realnosti, drsi po tem metodološkem dro-
gu, ne glede na to, ali se raziskovalci oz. raziskovalke tega zavedajo ali ne
(Ramazanoğlu, 2002: 61–62).
Po drugi strani pa so se v nekaterih tokovih feminizma kot odziv na
to, kar je R. Felski imenovala dekonstrukcijski skepticizem (Felski, 2000:
1999), oblikovale zahteve po »strateškem esencializmu«, ki bi potrdil, vsaj
začasno in zasilno, koherentnost ženske kot kategorije. Izkustvo je tu s svo-
jimi vedno problematičnimi pomeni še posebej odločilno. Kako je mogo-
če misliti kolektivno izkustvo, ki je zlasti težaven in pogosto zelo zavaja-
joč pojem?
Sporni so, kot kaže, pogoji artikuliranja izkustva. Izkustvo, kot opo-
zarja tudi D. Haraway, ne nastopi pred družbenimi okoliščinami, diskur-
zi in drugimi praksami, to ni nekaj, kar bi obstajalo v obliki predhodne-
ne zavezanosti znanosti in razumu, da bi priskrbela vednost o tem, kakšna
so dejansko ospoljena življenja, in da bi uspešno tekmovala s patriarhalno
vednostjo. Feministke lahko uporabijo »izsiljive, zanesljive opise stvari, ki
jih ni mogoče reducirati na premike oblasti in agonistične statusne igre re-
torike ali na scientistično, pozitivistično znanost« (Haraway, 1999: 300).
Z drugo roko pa noče izpustiti relativistične trditve, da so »spoznavajo-
ča feministka«, »realnost«, ki jo »odkriva«, in »resnice«, ki jih pripo-
veduje, vse družbeno konstituirane v določenih situacijah, kulturah in na-
činih mišljenja. Feministke se težko popolnoma ognejo potegu tako rela-
tivizma kot realnosti, zato pogosto zdrsnejo ali se čutijo zavezane, da izbe-
rejo eno ali drugo.
D. Haraway predlaga, da se opustijo poizkusi povezovati ideje, izkustvo
in resnico na ta način (ker se pač ne da plezati na drog in se hkrati drža-
ti obeh koncev) in da se namesto tega raziskuje pojem delnega videnja in
umeščenih vednosti.
Spolzek drog razjasnjuje posebne težave, ki se odprejo, ko trdimo, da je
feministična vednost boljša kot denimo patriarhalna, in ko razsojamo, da
so nekateri feministični prispevki (accounts) boljši kot drugi. Drugič, s tem
lahko tudi pojasnimo, zakaj se feministični pristopi k metodologiji razli-
kujejo. Tretjič, izpostavi kontradikcije moderne metodologije, ki jim femi-
nistične teoretičarke stališč poskušajo pobegniti (Ramazanoğlu, 2002: 61).
Iskanje resnice je spolzko, ker ni absolutnih rešitev. Vse sodobno družbe-
no raziskovanje, ki vključuje empirično preučevanje družbenega sveta kot
načina povezovanja vednosti in realnosti, drsi po tem metodološkem dro-
gu, ne glede na to, ali se raziskovalci oz. raziskovalke tega zavedajo ali ne
(Ramazanoğlu, 2002: 61–62).
Po drugi strani pa so se v nekaterih tokovih feminizma kot odziv na
to, kar je R. Felski imenovala dekonstrukcijski skepticizem (Felski, 2000:
1999), oblikovale zahteve po »strateškem esencializmu«, ki bi potrdil, vsaj
začasno in zasilno, koherentnost ženske kot kategorije. Izkustvo je tu s svo-
jimi vedno problematičnimi pomeni še posebej odločilno. Kako je mogo-
če misliti kolektivno izkustvo, ki je zlasti težaven in pogosto zelo zavaja-
joč pojem?
Sporni so, kot kaže, pogoji artikuliranja izkustva. Izkustvo, kot opo-
zarja tudi D. Haraway, ne nastopi pred družbenimi okoliščinami, diskur-
zi in drugimi praksami, to ni nekaj, kar bi obstajalo v obliki predhodne-
