Page 36 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 36
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
kar vsaka delna perspektiva ni ustrezna (kar bi sicer vodilo v sporni relati-
vizem po načelu »vse je sprejemljivo«). Sicer D. Haraway zatrjuje, da so
nekatere zgodbe »boljše« kot druge, ne specificira pa kakih splošnih meril
za ugotavljanje, kaj konstituira »resničnejše« ali »boljše« (Ramazanoğlu,
2002: 76–77).
Kljub določeni problematičnosti take zastavitve epistemologije je mo-
goče trditi, da je boljša, »ne ker je resničnejša, ampak ker odkrito priznava
svojo parcialnost in se ne pretvarja, da ponuja končno modrost in objektiv-
no resnico« (Felski, 2000: 198).28 Kot pravi D. Haraway, morajo feminist-
ke »vztrajati pri boljšem opisovanju sveta; ni namreč dovolj, da pokažejo
radikalno zgodovinsko kontingenco in načine konstruiranja vseh stvari«
(Haraway, 1999: 299) – to je v končni fazi odgovornost (te) epistemologije.
D. Haraway opozarja na »dva pola mamljive dihotomije«: »slaba« (an-
drocentrična) znanost proti »dobri« (feministični), in govori o »spolz-
kem drogu doktrine objektivnosti« oziroma o njegovih dveh koncih, ki sta
lahko tudi konstruktivizem, v okviru katerega sta resnica in objektivnost
del jezika in oblastnih iger znanosti, ter empirizem, s pozicije katerega je
znanstvene izjave mogoče kritizirati zaradi moškega predsodka (Haraway,
1999, 301; Prins, 1995: 353):
V svojih prizadevanjih, da bi splezale po spolzkem drogu do uporabne doktrine
objektivnosti, smo se jaz in večina drugih feministk v razpravah o objektivnosti
izmenično ali celo hkrati držale obeh koncev dihotomije, ki jo Hardingova opi-
suje kot projekte nasledstvene znanosti proti postmodernim opisom razlike, in
to sem opisala v tem poglavju kot radikalni konstruktivizem proti feministič-
nemu kritičnemu empirizmu. Seveda je težko plezati, če se držite obeh koncev
droga, hkrati ali izmenično.
D. Haraway ne preferira nobene opcije oz. vidi (upravičene) težave pri
obeh. Konstruktivizem se nagiba k relativizmu, ki je »način, kako nismo
nikjer, a hkrati trdimo, da smo povsod enako« (Haraway, 1999: 306), em-
pirizem pa po drugi strani predpostavlja univerzalističen pogled, ki ga je
mogoče opisati kot »biti povsod, hkrati pa zanikati potrebo, da bi bili kjer
koli« (Prins, 1995: 353). Ne prvi in ne drugi pa ni lokalizabilen in zato ju
ni mogoče poklicati na odgovornost – umanjka torej ena od bistvenih zah-
tev »nove« oziroma uporabne doktrine objektivnosti, ki je odgovornost.
Smisel plezanja na drog je produkcija veljavne vednosti o ospoljenem
družbenem življenju. Z eno roko se feministična raziskovalka drži dedišči-
28 Na tem mestu so spregledani različni filozofski tokovi, ki prav tako opozarjajo pred absoluti.
kar vsaka delna perspektiva ni ustrezna (kar bi sicer vodilo v sporni relati-
vizem po načelu »vse je sprejemljivo«). Sicer D. Haraway zatrjuje, da so
nekatere zgodbe »boljše« kot druge, ne specificira pa kakih splošnih meril
za ugotavljanje, kaj konstituira »resničnejše« ali »boljše« (Ramazanoğlu,
2002: 76–77).
Kljub določeni problematičnosti take zastavitve epistemologije je mo-
goče trditi, da je boljša, »ne ker je resničnejša, ampak ker odkrito priznava
svojo parcialnost in se ne pretvarja, da ponuja končno modrost in objektiv-
no resnico« (Felski, 2000: 198).28 Kot pravi D. Haraway, morajo feminist-
ke »vztrajati pri boljšem opisovanju sveta; ni namreč dovolj, da pokažejo
radikalno zgodovinsko kontingenco in načine konstruiranja vseh stvari«
(Haraway, 1999: 299) – to je v končni fazi odgovornost (te) epistemologije.
D. Haraway opozarja na »dva pola mamljive dihotomije«: »slaba« (an-
drocentrična) znanost proti »dobri« (feministični), in govori o »spolz-
kem drogu doktrine objektivnosti« oziroma o njegovih dveh koncih, ki sta
lahko tudi konstruktivizem, v okviru katerega sta resnica in objektivnost
del jezika in oblastnih iger znanosti, ter empirizem, s pozicije katerega je
znanstvene izjave mogoče kritizirati zaradi moškega predsodka (Haraway,
1999, 301; Prins, 1995: 353):
V svojih prizadevanjih, da bi splezale po spolzkem drogu do uporabne doktrine
objektivnosti, smo se jaz in večina drugih feministk v razpravah o objektivnosti
izmenično ali celo hkrati držale obeh koncev dihotomije, ki jo Hardingova opi-
suje kot projekte nasledstvene znanosti proti postmodernim opisom razlike, in
to sem opisala v tem poglavju kot radikalni konstruktivizem proti feministič-
nemu kritičnemu empirizmu. Seveda je težko plezati, če se držite obeh koncev
droga, hkrati ali izmenično.
D. Haraway ne preferira nobene opcije oz. vidi (upravičene) težave pri
obeh. Konstruktivizem se nagiba k relativizmu, ki je »način, kako nismo
nikjer, a hkrati trdimo, da smo povsod enako« (Haraway, 1999: 306), em-
pirizem pa po drugi strani predpostavlja univerzalističen pogled, ki ga je
mogoče opisati kot »biti povsod, hkrati pa zanikati potrebo, da bi bili kjer
koli« (Prins, 1995: 353). Ne prvi in ne drugi pa ni lokalizabilen in zato ju
ni mogoče poklicati na odgovornost – umanjka torej ena od bistvenih zah-
tev »nove« oziroma uporabne doktrine objektivnosti, ki je odgovornost.
Smisel plezanja na drog je produkcija veljavne vednosti o ospoljenem
družbenem življenju. Z eno roko se feministična raziskovalka drži dedišči-
28 Na tem mestu so spregledani različni filozofski tokovi, ki prav tako opozarjajo pred absoluti.
