Page 35 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 35
Na poti k transformacijam nekaterih temeljnih epistemoloških pojmov ...
legiju, po kateri naj bi bilo verjetneje, da neprivilegirani družbeni položaji
generirajo perspektive, ki so manj pristrane, kot perspektive, ki jih generi-
rajo drugi družbeni položaji. Ta teza torej ni enaka tezi o avtomatskem epi-
stemskem privilegiju, ki predpostavlja, da ženske nekatere stvari vedo pre-
prosto zaradi tega, ker so na določeni družbeni poziciji (Rolin, 2006: 125
in 136).
Tako preferirano pozicioniranje ni naklonjeno relativizmu in ne totali-
zirajočim trditvam o znanstveni avtoriteti. Relativizem ni alternativa tota-
lizaciji (in enemu samemu pogledu). Alternativa so parcialne, lokalizabil-
ne (kar ne pomeni fiksno locirane v reificiranem telesu, ne ženskem ne ka-
terem koli drugem) in kritične vednosti (Haraway, 1999: 306 in 311). Re-
fleksija pokaže, da je relativizem zrcalni dvojček totalizacije v ideologijah
objektivnosti – oba onemogočata, da bi dobro videli, oba sta »božja trika«
(Haraway, 1999: 306). Trditev, da ni mogoče legitimno soditi o nobeni ko-
gnitivni ustreznosti, je zelo blizu trditvi, da je vednost mogoče producirati
samo od »nikoder« (Harding, 1991: 153).27 In končno, oba spregledujeta,
celo zanikata lociranje in parcialno perspektivo.
Pogled od nikoder in pogled od povsod: relativizem in
izkustvo
Začnimo z očitkom o relativizmu, ki je v ideologijah objektivnosti na
neki način podoben univerzalnemu pogledu tradicionalne epistemologi-
je – oba obljubljata pogled od povsod in nikoder, in to v enakem in popol-
nem obsegu. Feministične epistemologinje naj bi se zaradi svoje kratkovi-
dnosti zavzemale prav za tisto, kar po drugi strani obsojajo, torej za vre-
dnote, ki so zatiralske (tudi) do žensk, in za neznanstvene vednostne siste-
me. Ta trditev je netočna, saj cilj feministične epistemologije ni odprava za-
hodne znanosti, ampak, denimo, njena izboljšava. Feministične epistemo-
loginje, zlasti teoretičarke stališč, lokalnih vrednot ne sprejemajo nekritič-
no kot danosti, marveč uveljavljene vrednote »merijo« ob izkušnjah zati-
ranih (Anderson).
Tu se pojavi dilema spričo multiplih, delnih, umeščenih vednosti: kako
vrednotiti te delne poglede, ki niso vsi enaki, nekateri so na ta način »re-
sničnejši« od drugih. Razlike med delnimi vednostmi so pomembne, saj
27 S. Harding uvede ločevanje med historičnim oziroma kulturnim relativizmom (kar je v neki
kulturi razumna trditev, v drugi ni) in mnenjskim oziroma epistemološkim relativizmom (ta
zanika možnost razumnih meril pri odločanju med različnimi trditvami) (1999: 139, 152, in
nasl.). Epistemologija stališč poziva k priznanju prvega, ne pa seveda drugega, ki je zrcalna ver-
zija t. i. šibke objektivnosti. To ločevanje je morda res sporno ali pa vsaj v tem okviru neproduk-
tivno (prim. Klein, 1993: 64).
legiju, po kateri naj bi bilo verjetneje, da neprivilegirani družbeni položaji
generirajo perspektive, ki so manj pristrane, kot perspektive, ki jih generi-
rajo drugi družbeni položaji. Ta teza torej ni enaka tezi o avtomatskem epi-
stemskem privilegiju, ki predpostavlja, da ženske nekatere stvari vedo pre-
prosto zaradi tega, ker so na določeni družbeni poziciji (Rolin, 2006: 125
in 136).
Tako preferirano pozicioniranje ni naklonjeno relativizmu in ne totali-
zirajočim trditvam o znanstveni avtoriteti. Relativizem ni alternativa tota-
lizaciji (in enemu samemu pogledu). Alternativa so parcialne, lokalizabil-
ne (kar ne pomeni fiksno locirane v reificiranem telesu, ne ženskem ne ka-
terem koli drugem) in kritične vednosti (Haraway, 1999: 306 in 311). Re-
fleksija pokaže, da je relativizem zrcalni dvojček totalizacije v ideologijah
objektivnosti – oba onemogočata, da bi dobro videli, oba sta »božja trika«
(Haraway, 1999: 306). Trditev, da ni mogoče legitimno soditi o nobeni ko-
gnitivni ustreznosti, je zelo blizu trditvi, da je vednost mogoče producirati
samo od »nikoder« (Harding, 1991: 153).27 In končno, oba spregledujeta,
celo zanikata lociranje in parcialno perspektivo.
Pogled od nikoder in pogled od povsod: relativizem in
izkustvo
Začnimo z očitkom o relativizmu, ki je v ideologijah objektivnosti na
neki način podoben univerzalnemu pogledu tradicionalne epistemologi-
je – oba obljubljata pogled od povsod in nikoder, in to v enakem in popol-
nem obsegu. Feministične epistemologinje naj bi se zaradi svoje kratkovi-
dnosti zavzemale prav za tisto, kar po drugi strani obsojajo, torej za vre-
dnote, ki so zatiralske (tudi) do žensk, in za neznanstvene vednostne siste-
me. Ta trditev je netočna, saj cilj feministične epistemologije ni odprava za-
hodne znanosti, ampak, denimo, njena izboljšava. Feministične epistemo-
loginje, zlasti teoretičarke stališč, lokalnih vrednot ne sprejemajo nekritič-
no kot danosti, marveč uveljavljene vrednote »merijo« ob izkušnjah zati-
ranih (Anderson).
Tu se pojavi dilema spričo multiplih, delnih, umeščenih vednosti: kako
vrednotiti te delne poglede, ki niso vsi enaki, nekateri so na ta način »re-
sničnejši« od drugih. Razlike med delnimi vednostmi so pomembne, saj
27 S. Harding uvede ločevanje med historičnim oziroma kulturnim relativizmom (kar je v neki
kulturi razumna trditev, v drugi ni) in mnenjskim oziroma epistemološkim relativizmom (ta
zanika možnost razumnih meril pri odločanju med različnimi trditvami) (1999: 139, 152, in
nasl.). Epistemologija stališč poziva k priznanju prvega, ne pa seveda drugega, ki je zrcalna ver-
zija t. i. šibke objektivnosti. To ločevanje je morda res sporno ali pa vsaj v tem okviru neproduk-
tivno (prim. Klein, 1993: 64).
