Page 34 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 34
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
ternativa načinom zanikanja s potlačenjem in pozabljanjem, ko trdimo, da
nismo nikjer in da vidimo vsestransko (Haraway, 1999: 305). Epistemo-
loško privilegirana izhodišča raziskovanja ne zagotavljajo, da si lahko raz-
iskovalka pripiše več objektivnosti; gre zgolj za temelje, ki zagotavljajo po-
trebno, ne pa zadostno izhodišče za maksimiranje objektivnosti.
Lokacija ženskega spola (gender) je potemtakem vir za vzpostavitev fe-
minističnega stališča, ki lahko odpre nova vprašanja. Družbene identite-
te so lahko motivacija – ali pa tudi ne – za razvijanje kritične zavesti do
ustaljenih mnenj in vrednot. To pa ne pomeni, da izkustvo te identitete že
samo po sebi prinaša vednost ali celo privilegirano vednost, marveč da vse-
buje vire, iz katerih je s kritično in teoretsko refleksijo mogoče razviti nove
vednosti.
V izogib nesporazumom, ki so pri razumevanju pojma objektivnosti po-
gosti, še enkrat poudarimo, prvič, da pri teoriji stališč ne gre za empirici-
stični poziv zatiranim, ampak za kognitivno in politično orodje za dosego
adekvatnejše vednosti, ki jo merimo po neesencialističnih, historično kon-
tingentnih in umeščenih merilih (Haraway, 1997: 198). Ta pojem je bil
razvit prav kot kontrast epistemološko naivnemu pojmu ženskega gledišča/
stališča, saj gre tu za projekt, ne za podedovano, treba ga je doseči, ni kar
dan.24 In drugič, da teorija stališč omejuje obseg svojih trditev, da poskuša
generirati vednosti, ki koristijo marginaliziranim pri identifikaciji proble-
mov v sociostrukturnem okviru.25 Treba je tudi vztrajati pri
nemožnosti »identitetne« politike in epistemologij za gledanje s stališč podre-
jenih, da bi dobro videli. Ne moremo »biti« celica ali molekula – ali ženska, ko-
lonizirani, delavec in tako naprej –, če nameravamo s teh pozicij gledati kritično.
»Biti« je veliko bolj problematično in kontingentno. Prav tako se ni mogoče na-
mestiti na katero koli izhodiščno točko, ne da bi bili za ta premik odgovorni. Vi-
denje je vedno vprašanje moči gledanja (Haraway, 1999: 307).26
Tako je treba pri zavrnitvi kritik (prej napačnem razumevanju) o privi-
legirani vednosti podrejenih skupin izpostaviti tezo o epistemskem privi-
24 Tako N. Hartsock, nav. po Stoetzler in Yuval-Davis, 2002. Toda D. Haraway na drugem mes-
tu (1998: 160) pravi, da je lokacija kompleksna konstrukcija in hkrati podedovano, kar morda
kaže na nedodelanost ali vsaj ohlapnost koncepta.
25 Ne trdi, kot ji na primer skuša pripisati R. Klee (v Pinnick et al., 2003: 312, in nasl.), da bi
lahko bila »feministična kognicija« privilegirana pri generiranju vednosti iz fizike ali kemije
(nav. po Anderson). Kleejev podnaslov si res zasluži, da ga navedemo: The Ultimate Feminist
Epistemological Fantasy.
26 In še: »Videnje zahteva instrumente videnja; optika je politika pozicioniranja.« (Haraway,
1999: 309.)
ternativa načinom zanikanja s potlačenjem in pozabljanjem, ko trdimo, da
nismo nikjer in da vidimo vsestransko (Haraway, 1999: 305). Epistemo-
loško privilegirana izhodišča raziskovanja ne zagotavljajo, da si lahko raz-
iskovalka pripiše več objektivnosti; gre zgolj za temelje, ki zagotavljajo po-
trebno, ne pa zadostno izhodišče za maksimiranje objektivnosti.
Lokacija ženskega spola (gender) je potemtakem vir za vzpostavitev fe-
minističnega stališča, ki lahko odpre nova vprašanja. Družbene identite-
te so lahko motivacija – ali pa tudi ne – za razvijanje kritične zavesti do
ustaljenih mnenj in vrednot. To pa ne pomeni, da izkustvo te identitete že
samo po sebi prinaša vednost ali celo privilegirano vednost, marveč da vse-
buje vire, iz katerih je s kritično in teoretsko refleksijo mogoče razviti nove
vednosti.
V izogib nesporazumom, ki so pri razumevanju pojma objektivnosti po-
gosti, še enkrat poudarimo, prvič, da pri teoriji stališč ne gre za empirici-
stični poziv zatiranim, ampak za kognitivno in politično orodje za dosego
adekvatnejše vednosti, ki jo merimo po neesencialističnih, historično kon-
tingentnih in umeščenih merilih (Haraway, 1997: 198). Ta pojem je bil
razvit prav kot kontrast epistemološko naivnemu pojmu ženskega gledišča/
stališča, saj gre tu za projekt, ne za podedovano, treba ga je doseči, ni kar
dan.24 In drugič, da teorija stališč omejuje obseg svojih trditev, da poskuša
generirati vednosti, ki koristijo marginaliziranim pri identifikaciji proble-
mov v sociostrukturnem okviru.25 Treba je tudi vztrajati pri
nemožnosti »identitetne« politike in epistemologij za gledanje s stališč podre-
jenih, da bi dobro videli. Ne moremo »biti« celica ali molekula – ali ženska, ko-
lonizirani, delavec in tako naprej –, če nameravamo s teh pozicij gledati kritično.
»Biti« je veliko bolj problematično in kontingentno. Prav tako se ni mogoče na-
mestiti na katero koli izhodiščno točko, ne da bi bili za ta premik odgovorni. Vi-
denje je vedno vprašanje moči gledanja (Haraway, 1999: 307).26
Tako je treba pri zavrnitvi kritik (prej napačnem razumevanju) o privi-
legirani vednosti podrejenih skupin izpostaviti tezo o epistemskem privi-
24 Tako N. Hartsock, nav. po Stoetzler in Yuval-Davis, 2002. Toda D. Haraway na drugem mes-
tu (1998: 160) pravi, da je lokacija kompleksna konstrukcija in hkrati podedovano, kar morda
kaže na nedodelanost ali vsaj ohlapnost koncepta.
25 Ne trdi, kot ji na primer skuša pripisati R. Klee (v Pinnick et al., 2003: 312, in nasl.), da bi
lahko bila »feministična kognicija« privilegirana pri generiranju vednosti iz fizike ali kemije
(nav. po Anderson). Kleejev podnaslov si res zasluži, da ga navedemo: The Ultimate Feminist
Epistemological Fantasy.
26 In še: »Videnje zahteva instrumente videnja; optika je politika pozicioniranja.« (Haraway,
1999: 309.)
