Page 32 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 32
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
»tam zunaj« in čaka, da bo odkrita, neodvisno od družbenega (Hesse-Bi-
ber in Yaiser, 2004: 117). To med drugim pomeni tudi umeščenega spo-
znavajočega in umeščeno vednost – torej vednost, ki odseva določeno per-
spektivo subjekta, ki je parcialna, omejena, ne univerzalna, saj v vseh hkra-
ti ali popolnoma v eni od epistemološko privilegiranih pozicij, ki jih struk-
turirajo družbeni spol, rasa, narod ipd., ni mogoče »biti«, pravi D. Hara-
way (1999: 308–309). Iskanje take totalne pozicije bi bilo iskanje fetišizi-
ranega popolnega objekta opozicijske zgodovine.
Ključna praksa utemeljevanja vednosti je pozicioniranje, in to pozicio-
niranje implicira odgovornost (kar je ena ključnih besed te epistemologi-
je) za prakse, ki so nam omogočene (Haraway, 1999: 308–309). Iz tega sle-
di, nadaljuje D. Haraway, da politika in etika utemeljujeta boje za projek-
te vednosti v eksaktnih, naravoslovnih, družbenih in humanističnih zna-
nostih (ibid.).
Vse to nas je že pripeljalo k še enemu očitku feministični epistemologiji,
ki da goji cinično držo, ki jo Pinnick et al. (2003) razumejo kot zavračanje
možnosti iskanja resnice in zavračanje tistih, ki trdijo, da to počnejo, v re-
snici pa se igrajo oblastne igre. E. Anderson v svojem zagovoru feministič-
ne epistemologije pravi, da ne gre za napad na znanost, marveč za napad na
prav določeno podobo znanosti oz. znanstvenika (sic!) – ki samo razbira
to, kar je vselej že prisotno, medtem ko je feministični projekt v duhu spre-
jemanja odgovornosti za izbire pri znanstvenih reprezentacijah (ki mora-
jo nujno biti narejene). In poudarjanje teh izbir, njihove kontingentnosti in
omejitev, ki jih prinašajo s sabo, niti zdaleč ne pomeni obtoževati znanstve-
nikov propagande ali nepoštenosti (Anderson).
V tem smislu je t. i. epistemologija stališč način (morda le eden izmed na-
činov), da ekspliciramo točko, kjer se najino raziskovanje začne. Drugače
kot v kartezijanski epistemologiji, kjer spoznavajoči subjekt prihaja od ni-
koder, epistemski subjekt feminizma omogoča vpogled v to, od kod govo-
ri. Ko se tako identificira družbena lociranost avtor-itete in avtor-stva, ta
epistemologija vzpostavi točko, s katere je mogoče preizpraševati in napra-
viti vidna delovanja nevključujočih diskurzov (Currie, nav. po Stoetzler in
Yuval-Davis, 2002).
Ta teorija stališč ima svoje močne in šibke plati. Ne gre denimo za to, kot
smo videli že zgoraj, da zavzamemo »feministično stališče« preprosto na
podlagi svojega spola, in tako ne gre za redukcijo vednosti na preprost od-
sev družbenega temelja – ni avtomatske korelacije med družbeno lokacijo
in stališčem (Stoetzler in Yuval-Davis, 2002: 316–317).
»tam zunaj« in čaka, da bo odkrita, neodvisno od družbenega (Hesse-Bi-
ber in Yaiser, 2004: 117). To med drugim pomeni tudi umeščenega spo-
znavajočega in umeščeno vednost – torej vednost, ki odseva določeno per-
spektivo subjekta, ki je parcialna, omejena, ne univerzalna, saj v vseh hkra-
ti ali popolnoma v eni od epistemološko privilegiranih pozicij, ki jih struk-
turirajo družbeni spol, rasa, narod ipd., ni mogoče »biti«, pravi D. Hara-
way (1999: 308–309). Iskanje take totalne pozicije bi bilo iskanje fetišizi-
ranega popolnega objekta opozicijske zgodovine.
Ključna praksa utemeljevanja vednosti je pozicioniranje, in to pozicio-
niranje implicira odgovornost (kar je ena ključnih besed te epistemologi-
je) za prakse, ki so nam omogočene (Haraway, 1999: 308–309). Iz tega sle-
di, nadaljuje D. Haraway, da politika in etika utemeljujeta boje za projek-
te vednosti v eksaktnih, naravoslovnih, družbenih in humanističnih zna-
nostih (ibid.).
Vse to nas je že pripeljalo k še enemu očitku feministični epistemologiji,
ki da goji cinično držo, ki jo Pinnick et al. (2003) razumejo kot zavračanje
možnosti iskanja resnice in zavračanje tistih, ki trdijo, da to počnejo, v re-
snici pa se igrajo oblastne igre. E. Anderson v svojem zagovoru feministič-
ne epistemologije pravi, da ne gre za napad na znanost, marveč za napad na
prav določeno podobo znanosti oz. znanstvenika (sic!) – ki samo razbira
to, kar je vselej že prisotno, medtem ko je feministični projekt v duhu spre-
jemanja odgovornosti za izbire pri znanstvenih reprezentacijah (ki mora-
jo nujno biti narejene). In poudarjanje teh izbir, njihove kontingentnosti in
omejitev, ki jih prinašajo s sabo, niti zdaleč ne pomeni obtoževati znanstve-
nikov propagande ali nepoštenosti (Anderson).
V tem smislu je t. i. epistemologija stališč način (morda le eden izmed na-
činov), da ekspliciramo točko, kjer se najino raziskovanje začne. Drugače
kot v kartezijanski epistemologiji, kjer spoznavajoči subjekt prihaja od ni-
koder, epistemski subjekt feminizma omogoča vpogled v to, od kod govo-
ri. Ko se tako identificira družbena lociranost avtor-itete in avtor-stva, ta
epistemologija vzpostavi točko, s katere je mogoče preizpraševati in napra-
viti vidna delovanja nevključujočih diskurzov (Currie, nav. po Stoetzler in
Yuval-Davis, 2002).
Ta teorija stališč ima svoje močne in šibke plati. Ne gre denimo za to, kot
smo videli že zgoraj, da zavzamemo »feministično stališče« preprosto na
podlagi svojega spola, in tako ne gre za redukcijo vednosti na preprost od-
sev družbenega temelja – ni avtomatske korelacije med družbeno lokacijo
in stališčem (Stoetzler in Yuval-Davis, 2002: 316–317).
