Page 31 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 31
Na poti k transformacijam nekaterih temeljnih epistemoloških pojmov ...
onirajo, in če hočemo priti do boljše znanosti. Pokazalo se je, da je bodisi
treba opustiti objektivnost kot normativni ideal bodisi nekako rekonstru-
irati ideal in ga združiti z družbeno umeščenostjo vednosti (Grasswick in
Webb, 2002: 192).
Kot pravi D. Haraway, ne potrebujemo »doktrine objektivnosti, ki
obljublja transcendenco, zgodbo, ki zgubi sledi svojih posredovanj prav
tam, kjer bi kdo utegnil biti za kaj odgovoren …« (Haraway, 1999: 300).
Zato – da bi nekako izšle/izšli iz zagate, v katero zaidemo ob pojmu objek-
tivnosti – predlaga pojem »umeščene vednosti«. To so vednosti, ki so sa-
morefleksivne, kar zadeva materialne, zgodovinske in družbene pogoje,
v katerih so nastale (Prins, 1995: 354). Preučevanje umeščenih vednosti
poudarja načine, na katere je znanost normirana oblika »pripovedovanja
zgodb«, ki poskuša priti do resnice; a ideja resnice ni tista o realnosti na
sebi, temveč realnosti, ki jo producirajo človeške materialne prakse. Tako
so »dejstva«, »fakti« dejansko »artefakti« znanstvenega poizvedovanja.
To pa ne pomeni, da so napačni, temveč to, da so povezani s procesi člo-
veške produkcije in potreb. Vseeno pa v določeni meri ohranjajo ontolo-
ško samostojnost (Janack, 2004). Kako to dobiti hkrati – to je problem fe-
ministične epistemologije, nujna multipla želja, ki je vsaj za zdaj ni mogo-
če artikulirati drugače kot: kako dobiti »opis radikalne zgodovinske kon-
tingence za vse trditve o vednosti in spoznavajoče subjekte, kritično prakso
za prepoznavanje naših lastnih ‚semiotičnih tehnologij‘ za ustvarjanje po-
menov in ne-nesmiselno zavezo zvestim opisom ‚pravega‘ sveta« (Haraway,
1999: 299) ob zavedanju, da so vse komponente želje paradoksne in nevar-
ne, skupaj pa kontradiktorne in nujne (ibid.: 300).
Po mnenju nekaterih je refleksija lastne umeščenosti nepotrebna, težav-
na ali celo nemogoča, in dokler se raziskovalec (oz. raziskovalka) drži na-
tančno določenih postopkov za zbiranje in interpretacijo podatkov, ni no-
benih težav. Drugi menijo, da je refleksija lastne umeščenosti nujna, da bi
se lahko ognili predsodku. Tretja skupina pa meni, da je vednost, ki jo pri-
dobimo z raziskovanjem, nujno utelešena, jasno pozicionirana s takimi
markerji, kot so rasa, spol, razred, identiteta, čas in prostor, da je pisanje o
vednosti lahko samo skromna, relativna, delna, relacijska naracija, ki teme-
lji na stališču – zgodba, ki nima večje avtoritete kot zgodbe, ki jih morda
povedo udeleženci v raziskavi (Vannini, v Given, 2008: 815).
Poudarek je torej na družbeni lokaciji subjekta in družbeni konstrukci-
ji vednosti, drugače kot v tradicionalnih, pozitivističnih epistemologijah,
kjer je družbena pozicija pogosto nepomembna, ker je vednost preprosto
onirajo, in če hočemo priti do boljše znanosti. Pokazalo se je, da je bodisi
treba opustiti objektivnost kot normativni ideal bodisi nekako rekonstru-
irati ideal in ga združiti z družbeno umeščenostjo vednosti (Grasswick in
Webb, 2002: 192).
Kot pravi D. Haraway, ne potrebujemo »doktrine objektivnosti, ki
obljublja transcendenco, zgodbo, ki zgubi sledi svojih posredovanj prav
tam, kjer bi kdo utegnil biti za kaj odgovoren …« (Haraway, 1999: 300).
Zato – da bi nekako izšle/izšli iz zagate, v katero zaidemo ob pojmu objek-
tivnosti – predlaga pojem »umeščene vednosti«. To so vednosti, ki so sa-
morefleksivne, kar zadeva materialne, zgodovinske in družbene pogoje,
v katerih so nastale (Prins, 1995: 354). Preučevanje umeščenih vednosti
poudarja načine, na katere je znanost normirana oblika »pripovedovanja
zgodb«, ki poskuša priti do resnice; a ideja resnice ni tista o realnosti na
sebi, temveč realnosti, ki jo producirajo človeške materialne prakse. Tako
so »dejstva«, »fakti« dejansko »artefakti« znanstvenega poizvedovanja.
To pa ne pomeni, da so napačni, temveč to, da so povezani s procesi člo-
veške produkcije in potreb. Vseeno pa v določeni meri ohranjajo ontolo-
ško samostojnost (Janack, 2004). Kako to dobiti hkrati – to je problem fe-
ministične epistemologije, nujna multipla želja, ki je vsaj za zdaj ni mogo-
če artikulirati drugače kot: kako dobiti »opis radikalne zgodovinske kon-
tingence za vse trditve o vednosti in spoznavajoče subjekte, kritično prakso
za prepoznavanje naših lastnih ‚semiotičnih tehnologij‘ za ustvarjanje po-
menov in ne-nesmiselno zavezo zvestim opisom ‚pravega‘ sveta« (Haraway,
1999: 299) ob zavedanju, da so vse komponente želje paradoksne in nevar-
ne, skupaj pa kontradiktorne in nujne (ibid.: 300).
Po mnenju nekaterih je refleksija lastne umeščenosti nepotrebna, težav-
na ali celo nemogoča, in dokler se raziskovalec (oz. raziskovalka) drži na-
tančno določenih postopkov za zbiranje in interpretacijo podatkov, ni no-
benih težav. Drugi menijo, da je refleksija lastne umeščenosti nujna, da bi
se lahko ognili predsodku. Tretja skupina pa meni, da je vednost, ki jo pri-
dobimo z raziskovanjem, nujno utelešena, jasno pozicionirana s takimi
markerji, kot so rasa, spol, razred, identiteta, čas in prostor, da je pisanje o
vednosti lahko samo skromna, relativna, delna, relacijska naracija, ki teme-
lji na stališču – zgodba, ki nima večje avtoritete kot zgodbe, ki jih morda
povedo udeleženci v raziskavi (Vannini, v Given, 2008: 815).
Poudarek je torej na družbeni lokaciji subjekta in družbeni konstrukci-
ji vednosti, drugače kot v tradicionalnih, pozitivističnih epistemologijah,
kjer je družbena pozicija pogosto nepomembna, ker je vednost preprosto
