Page 29 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 29
Na poti k transformacijam nekaterih temeljnih epistemoloških pojmov ...
ločene lokacije, tj. mesta, s katerega se gradita politika in vednost (Hara-
way, 1999: 378), lahko omogoči videti in razumeti različne vidike sveta in
človekovih dejavnosti. Subjekt je izgubil svojo avtonomno in transcenden-
tno pozicijo. Tako epistemološki subjekt konstituirajo telesa, ki opažajo,
interpretirajo, merijo in vrednotijo svet iz svoje partikularne in parcialne
perspektive (Prins, 1995: 356).
Kako se torej – v danem konceptualnem okviru, okviru feministične te-
orije – lotiti problematike dejstev, teorij in vrednotenja? Izhodiščna for-
mulacija, ki sva ji zavezani, je: feminizem je – tako kot znanost – načrt
za rekonstrukcijo občih pomenov, boj za občo vednost. Je iskanje novih
zgodb in s tem jezika, ki bo omogočil novo videnje možnosti in omejitev
(Haraway, 1999: 136). Je boj o tem, kaj bo veljalo za racionalne opise sve-
ta, boj o tem, kako gledati (Haraway, 1999: 310, 315–316). Kajti racional-
na vednost se ne pretvarja, da je rešitev: da je od vsepovsod in tako od ni-
koder, da ni obremenjena z interpretacijo, da je neodvisna … »Racional-
na vednost je pogajanje, ki zaznava oblast.« (King, nav. po Haraway, 1999:
313.)19
Metodologija utegne biti problematična, ker nobena metoda ne more za-
gotoviti neposredne povezave med vednostjo in realnostjo. Četudi meni-
mo, da je taka povezava možna, takoj naletimo na problem, kako te pove-
zave misliti in postaviti. Feministke v splošnem štejejo celoten proces pro-
dukcije vednosti za družbeni proces, torej takega, v katerem so inherentna
oblastna razmerja. Kot drugi sodobni raziskovalci družbe imajo akutne
probleme pri utemeljevanju povezav med teorijo, izkustvom in realnostjo,
torej med idejami o družbenem svetu, izkustvi, ki jih imajo ljudje s tem sve-
tom, in dejanskimi družbenimi realnostmi (Ramazanoğlu, 2002: 42 in 2).
Kot pravi D. Haraway (1997: 23–24), ki vpelje v tem kontekstu pojem
»skromnega pričevalca«20 – pričevalca, katerega opisi zrcalijo realnost, ki
mora biti neviden, ki naseljuje potentno »neoznačeno kategorijo«, ki jo
konstruirajo izjemne konvencije samonevidnosti.21 Ta oblika skromnosti
plačuje tistim, ki jo uporabljajo, s kovancem epistemološke in družbene
moči. To je vrednota, ki jamči, da je skromni pričevalec legitimen in avto-
19 Prim. tudi: »Znanost nam ne daje univerzalnih resnic, ki se skrivajo za vsemi naravnimi po-
javi; daje pa nam modele realnosti, ki so različnih stopenj obsega in točnosti. […] In seveda ne
trdim, da so sodbe znanstvenikov v teh zadevah ‘iracionalne’. Problem je prav koncept racional-
nosti.« (Giere, 1999: 4.)
20 »Skromni pričevalec« je povezan s knjigo S. Shapina in S. Schafferja (1985). Leviathan and
the Air Pump: Hobbes, Boyle, and the Experimental Life, Princeton: Princeton University Press.
21 Ta samonevidnost je specifično moderna, evropska, maskulina, znanstvena oblika vrline
skromnosti (Haraway, 1997: 23).
ločene lokacije, tj. mesta, s katerega se gradita politika in vednost (Hara-
way, 1999: 378), lahko omogoči videti in razumeti različne vidike sveta in
človekovih dejavnosti. Subjekt je izgubil svojo avtonomno in transcenden-
tno pozicijo. Tako epistemološki subjekt konstituirajo telesa, ki opažajo,
interpretirajo, merijo in vrednotijo svet iz svoje partikularne in parcialne
perspektive (Prins, 1995: 356).
Kako se torej – v danem konceptualnem okviru, okviru feministične te-
orije – lotiti problematike dejstev, teorij in vrednotenja? Izhodiščna for-
mulacija, ki sva ji zavezani, je: feminizem je – tako kot znanost – načrt
za rekonstrukcijo občih pomenov, boj za občo vednost. Je iskanje novih
zgodb in s tem jezika, ki bo omogočil novo videnje možnosti in omejitev
(Haraway, 1999: 136). Je boj o tem, kaj bo veljalo za racionalne opise sve-
ta, boj o tem, kako gledati (Haraway, 1999: 310, 315–316). Kajti racional-
na vednost se ne pretvarja, da je rešitev: da je od vsepovsod in tako od ni-
koder, da ni obremenjena z interpretacijo, da je neodvisna … »Racional-
na vednost je pogajanje, ki zaznava oblast.« (King, nav. po Haraway, 1999:
313.)19
Metodologija utegne biti problematična, ker nobena metoda ne more za-
gotoviti neposredne povezave med vednostjo in realnostjo. Četudi meni-
mo, da je taka povezava možna, takoj naletimo na problem, kako te pove-
zave misliti in postaviti. Feministke v splošnem štejejo celoten proces pro-
dukcije vednosti za družbeni proces, torej takega, v katerem so inherentna
oblastna razmerja. Kot drugi sodobni raziskovalci družbe imajo akutne
probleme pri utemeljevanju povezav med teorijo, izkustvom in realnostjo,
torej med idejami o družbenem svetu, izkustvi, ki jih imajo ljudje s tem sve-
tom, in dejanskimi družbenimi realnostmi (Ramazanoğlu, 2002: 42 in 2).
Kot pravi D. Haraway (1997: 23–24), ki vpelje v tem kontekstu pojem
»skromnega pričevalca«20 – pričevalca, katerega opisi zrcalijo realnost, ki
mora biti neviden, ki naseljuje potentno »neoznačeno kategorijo«, ki jo
konstruirajo izjemne konvencije samonevidnosti.21 Ta oblika skromnosti
plačuje tistim, ki jo uporabljajo, s kovancem epistemološke in družbene
moči. To je vrednota, ki jamči, da je skromni pričevalec legitimen in avto-
19 Prim. tudi: »Znanost nam ne daje univerzalnih resnic, ki se skrivajo za vsemi naravnimi po-
javi; daje pa nam modele realnosti, ki so različnih stopenj obsega in točnosti. […] In seveda ne
trdim, da so sodbe znanstvenikov v teh zadevah ‘iracionalne’. Problem je prav koncept racional-
nosti.« (Giere, 1999: 4.)
20 »Skromni pričevalec« je povezan s knjigo S. Shapina in S. Schafferja (1985). Leviathan and
the Air Pump: Hobbes, Boyle, and the Experimental Life, Princeton: Princeton University Press.
21 Ta samonevidnost je specifično moderna, evropska, maskulina, znanstvena oblika vrline
skromnosti (Haraway, 1997: 23).
