Page 26 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 26
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
Ta vprašanja so poleg tega, da po eni strani zarisujejo obseg zanimanja
feministične epistemologije tako v širino kot globino, po drugi nadvse pri-
kladna za spotikanje kritikov in tistih, ki so na splošno nenaklonjeni takim
in podobnim projektom, ker (ob zelo površnem branju, a vendarle) odpi-
rajo vrata za zavračanje na podlagi domnevne politične korektnosti, ki naj
bi bila – po njihovem – glavno načelo feministične epistemologije. In to ne
velja le za kritike »z drugega brega«, ampak pogosto tudi za kritičarke in
zgodovinarke znanosti – vsi pa zavračajo feministično epistemologijo kot
popolno konceptualno, znanstveno in še kakšno katastrofo.13
Politična korektnost seveda v znanosti nima kaj iskati. A to je vendar-
le treba precizirati, kajti očitek politične korektnosti je »najresnejša obtož-
ba proti feministični epistemologiji, ker feministke obtožuje ne le napak
ali cinizma, marveč intelektualne nepoštenosti, dogmatizma in celo tirani-
je« (Anderson). Honest inquiry, h kateremu poziva S. Haack (v Pinnick et
al., 2003: 14, in nasl.) in ki zanjo pomeni tako raziskovanje, ki ni na noben
način povezano s političnimi idejami, je lahko na ta način že problematič-
no. S. Haack meni, da vse, kar sodi pod oznako feministična epistemologi-
ja, izhaja iz predpostavke, da mora biti raziskovanje politizirano, kar je po
njenem mnenju ne le napačno, ampak tudi nevarno. Tu se je treba spustiti
v dlakocepljenje in obrniti perspektivo: feministična epistemologija (resna,
reflektirana in samokritična) ne postavlja zahtev po politiziranem razisko-
vanju (v smislu: »prava vsebina znanosti je samo tisto, kar ustreza nam«
oziroma določenim političnim interesom), ampak se – nasprotno – sprašu-
je, v kakšni meri je (vsako) raziskovanje »politizirano« in kakšne so sploh
možnosti »politično nevtralnega« in tudi sicer od vseh parcialnih intere-
sov ločenega raziskovanja.
Malo kasneje se S. Haack tega spet dotakne z besedami, da je seveda mo-
goče, da včasih znanstveniki vidijo relevantne dokaze kot relevantne le, ko
jih določeni pritiski prepričajo o predhodnih predsodkih. »A take resni-
ce,« nadaljuje S. Haack, »nimajo radikalnih posledic, iz njih ne sledi, da je
npr. realnost taka, kot jo določi kaka epistemska skupnost, ali da relevan-
tnost dokaza ni objektivna.« (V Pinnick et al., 2003: 14.) Tole pa je vsee-
no preveč preprosto. Znanstvena dejstva morajo ustrezati pogledu na svet
nekega časa in veliko znanstvenih dejstev je protiintuitivnih (Hubbard,
13 Pinnick et al. (2003) brenkajo na iste, že zelo obrabljene strune in pretepajo konje, kot pravi E.
Anderson (če si dovoliva neposreden prevod angleškega izraza), ki so že davno poginili v internih
razpravah na tem polju. Za podrobno in utemeljeno zavrnitev tovrstnih kritik gl. Anderson.
Ta vprašanja so poleg tega, da po eni strani zarisujejo obseg zanimanja
feministične epistemologije tako v širino kot globino, po drugi nadvse pri-
kladna za spotikanje kritikov in tistih, ki so na splošno nenaklonjeni takim
in podobnim projektom, ker (ob zelo površnem branju, a vendarle) odpi-
rajo vrata za zavračanje na podlagi domnevne politične korektnosti, ki naj
bi bila – po njihovem – glavno načelo feministične epistemologije. In to ne
velja le za kritike »z drugega brega«, ampak pogosto tudi za kritičarke in
zgodovinarke znanosti – vsi pa zavračajo feministično epistemologijo kot
popolno konceptualno, znanstveno in še kakšno katastrofo.13
Politična korektnost seveda v znanosti nima kaj iskati. A to je vendar-
le treba precizirati, kajti očitek politične korektnosti je »najresnejša obtož-
ba proti feministični epistemologiji, ker feministke obtožuje ne le napak
ali cinizma, marveč intelektualne nepoštenosti, dogmatizma in celo tirani-
je« (Anderson). Honest inquiry, h kateremu poziva S. Haack (v Pinnick et
al., 2003: 14, in nasl.) in ki zanjo pomeni tako raziskovanje, ki ni na noben
način povezano s političnimi idejami, je lahko na ta način že problematič-
no. S. Haack meni, da vse, kar sodi pod oznako feministična epistemologi-
ja, izhaja iz predpostavke, da mora biti raziskovanje politizirano, kar je po
njenem mnenju ne le napačno, ampak tudi nevarno. Tu se je treba spustiti
v dlakocepljenje in obrniti perspektivo: feministična epistemologija (resna,
reflektirana in samokritična) ne postavlja zahtev po politiziranem razisko-
vanju (v smislu: »prava vsebina znanosti je samo tisto, kar ustreza nam«
oziroma določenim političnim interesom), ampak se – nasprotno – sprašu-
je, v kakšni meri je (vsako) raziskovanje »politizirano« in kakšne so sploh
možnosti »politično nevtralnega« in tudi sicer od vseh parcialnih intere-
sov ločenega raziskovanja.
Malo kasneje se S. Haack tega spet dotakne z besedami, da je seveda mo-
goče, da včasih znanstveniki vidijo relevantne dokaze kot relevantne le, ko
jih določeni pritiski prepričajo o predhodnih predsodkih. »A take resni-
ce,« nadaljuje S. Haack, »nimajo radikalnih posledic, iz njih ne sledi, da je
npr. realnost taka, kot jo določi kaka epistemska skupnost, ali da relevan-
tnost dokaza ni objektivna.« (V Pinnick et al., 2003: 14.) Tole pa je vsee-
no preveč preprosto. Znanstvena dejstva morajo ustrezati pogledu na svet
nekega časa in veliko znanstvenih dejstev je protiintuitivnih (Hubbard,
13 Pinnick et al. (2003) brenkajo na iste, že zelo obrabljene strune in pretepajo konje, kot pravi E.
Anderson (če si dovoliva neposreden prevod angleškega izraza), ki so že davno poginili v internih
razpravah na tem polju. Za podrobno in utemeljeno zavrnitev tovrstnih kritik gl. Anderson.
