Page 24 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 24
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
prispevkov, kar hitro lahko postane stranpot. Predlaga, da »problematič-
no« tradicionalno vednost vzamemo zares in prispevke žensk ovrednoti-
mo z imanentnimi kriteriji samega področja, hkrati pa te kriterije v nasle-
dnji fazi postavimo pod vprašaj, se skratka lotimo epistemologizacije (Ba-
hovec, 2007: 31, in nasl.).
Druga linija – kolikor ju lahko ločujemo – pa »androcentrično« znan-
stveno okužbo, o kateri govori Virginia Woolf, zastavlja na drugi, znanosti
bolj »notranji« ravni, saj načenja temeljna vprašanja o naravi resnice, ve-
dnosti in objektivnosti. Izpostavlja družbeno vpetost znanosti, ki vpliva na
to, kaj vidimo in kako to vidimo, kako podatke filtriramo in kako se konec
koncev zavedamo različnih konstrukcij v na prvi pogled nevtralnih znan-
stvenih praksah. Z drugimi besedami: tudi najbolj rigorozne raziskoval-
ne procedure so lahko prepredene s problematičnimi postavkami, ki jih ni
lahko identificirati, kaj šele eliminirati, kar dokazuje veliko število prime-
rov iz zgodovine znanosti:11 kaj raziskovati, kateri so koncepti v hipotezah,
ki jih preizkušamo itn. Na kratko, kritično vrednotenje temeljnih koncep-
tov in konceptualnih sistemov pa tudi znanstvenih rezultatov pokaže pri-
sotnost vrednot, kontekstualnih dejavnikov, predsodkov ter družbenih,
kulturnih in zgodovinskih potez (kar je problematično ravno in predvsem
zato, ker ni vdelano v te iste koncepte). Na ta način totalizacije znanstve-
nik/avtor zatrjuje, da gleda od povsod in da vidi vse, da nima želja, potreb,
prepričanj in ozadij. Gould (2000: 47), ki je prav tako kritik tovrstnega
mita o objektivnosti,12 pravi, da ne gre za to, da bi zoperstavljali zlobneže,
ki skrenejo s poti znanstvene objektivnosti, in razsvetljence, ki se odprtih
misli lotevajo podatkov in zatorej vidijo resnico, marveč za to, da znanost
ni objektivno početje, ki pravilno deluje le, če se znanstveniki znebijo ome-
jitev svojih kultur in vidijo svet tak, kakršen je v resnici.
Znanost – tudi S. Gould uporabi isti medicinski besednjak kot V. Woolf
– je podvržena družbenim in političnim okužbam, podatke je mogoče fil-
trirati skozi predsodke (2000: 46, in 53):
Velik del njenega spreminjanja v času ne beleži približevanja absolutni resnici,
temveč spremembe kulturnih kontekstov, ki tako močno vplivajo nanjo. Dej-
stva niso čiste in neoporečne informacije; tudi kultura vpliva na to, kaj vidimo
in kako to vidimo. Še več, teorije niso neomajna sklepanja na podlagi dejstev.
11 Gl. npr. Harding, 1991: 144, op. 7. Gl. tudi Haraway, 1996, ali Fausto-Sterling, 1992.
12 Pojem tu lahko obdelava le delno, različne modalitete ostajajo ob strani, kot npr.: objektivnost
kot vrednostno nevtralna drža, kot brezinteresna drža, kot nepristranska ipd. (prim. npr. tudi
Klein, 1993: 58, in nasl.).
prispevkov, kar hitro lahko postane stranpot. Predlaga, da »problematič-
no« tradicionalno vednost vzamemo zares in prispevke žensk ovrednoti-
mo z imanentnimi kriteriji samega področja, hkrati pa te kriterije v nasle-
dnji fazi postavimo pod vprašaj, se skratka lotimo epistemologizacije (Ba-
hovec, 2007: 31, in nasl.).
Druga linija – kolikor ju lahko ločujemo – pa »androcentrično« znan-
stveno okužbo, o kateri govori Virginia Woolf, zastavlja na drugi, znanosti
bolj »notranji« ravni, saj načenja temeljna vprašanja o naravi resnice, ve-
dnosti in objektivnosti. Izpostavlja družbeno vpetost znanosti, ki vpliva na
to, kaj vidimo in kako to vidimo, kako podatke filtriramo in kako se konec
koncev zavedamo različnih konstrukcij v na prvi pogled nevtralnih znan-
stvenih praksah. Z drugimi besedami: tudi najbolj rigorozne raziskoval-
ne procedure so lahko prepredene s problematičnimi postavkami, ki jih ni
lahko identificirati, kaj šele eliminirati, kar dokazuje veliko število prime-
rov iz zgodovine znanosti:11 kaj raziskovati, kateri so koncepti v hipotezah,
ki jih preizkušamo itn. Na kratko, kritično vrednotenje temeljnih koncep-
tov in konceptualnih sistemov pa tudi znanstvenih rezultatov pokaže pri-
sotnost vrednot, kontekstualnih dejavnikov, predsodkov ter družbenih,
kulturnih in zgodovinskih potez (kar je problematično ravno in predvsem
zato, ker ni vdelano v te iste koncepte). Na ta način totalizacije znanstve-
nik/avtor zatrjuje, da gleda od povsod in da vidi vse, da nima želja, potreb,
prepričanj in ozadij. Gould (2000: 47), ki je prav tako kritik tovrstnega
mita o objektivnosti,12 pravi, da ne gre za to, da bi zoperstavljali zlobneže,
ki skrenejo s poti znanstvene objektivnosti, in razsvetljence, ki se odprtih
misli lotevajo podatkov in zatorej vidijo resnico, marveč za to, da znanost
ni objektivno početje, ki pravilno deluje le, če se znanstveniki znebijo ome-
jitev svojih kultur in vidijo svet tak, kakršen je v resnici.
Znanost – tudi S. Gould uporabi isti medicinski besednjak kot V. Woolf
– je podvržena družbenim in političnim okužbam, podatke je mogoče fil-
trirati skozi predsodke (2000: 46, in 53):
Velik del njenega spreminjanja v času ne beleži približevanja absolutni resnici,
temveč spremembe kulturnih kontekstov, ki tako močno vplivajo nanjo. Dej-
stva niso čiste in neoporečne informacije; tudi kultura vpliva na to, kaj vidimo
in kako to vidimo. Še več, teorije niso neomajna sklepanja na podlagi dejstev.
11 Gl. npr. Harding, 1991: 144, op. 7. Gl. tudi Haraway, 1996, ali Fausto-Sterling, 1992.
12 Pojem tu lahko obdelava le delno, različne modalitete ostajajo ob strani, kot npr.: objektivnost
kot vrednostno nevtralna drža, kot brezinteresna drža, kot nepristranska ipd. (prim. npr. tudi
Klein, 1993: 58, in nasl.).
