Page 25 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 25
Na poti k transformacijam nekaterih temeljnih epistemoloških pojmov ...
Najustvarjalnejše teorije so pogosto domiselne vizije, položene na dejstva (Go-
uld, 2000: 47).
Če priznamo omejitve znanosti, ki ji jih nalaga njena družbena vpetost,
s tem še nismo diskreditirali znanosti (morda prav nasprotno), čeprav je ta
trditev in z njo povezane trditve anatema za mnoge praktične znanstveni-
ke, kot pravi Gould. To pa spet ne pomeni – morda ni odveč ponoviti, pač
z drugimi besedami –, da s tem soglašamo s »povsem relativistično trdi-
tvijo, da je spreminjanje znanosti le odsev modificiranja družbenih konte-
kstov, da je resnica zunaj kulturnih predpostavk nepomemben pojem in da
znanost torej ne more podati trajnih odgovorov« (Gould, 2000: 48). Zna-
nost ne more ubežati svoji čudni dialektiki, kar pomeni, da je kljub vpeto-
sti v kulturo lahko močno gibalo prevpraševanja in zavračanje podmen, ki
jo napajajo:
Znanstveniki se lahko trudijo identificirati kulturne predpostavke svoje stro-
ke […]. Znanstveniki lahko predlagajo ustvarjalne teorije, ki prisilijo osuple ko-
lege, da se spopadejo z nevprašljivimi postopki. Vendar potenciala znanosti kot
instrumenta za identificiranje kulturnih zadržkov, ki jo omejujejo, ni mogoče
v celoti uresničiti, dokler se znanstveniki ne odpovedo dvostranskemu mitu o
objektivnosti in neomajnemu pohodu k resnici (Gould, 2000: 48–49).
Vendar pa je treba »napredovati« previdno, začeti (in tudi opraviti) je
treba z nemara najosnovnejšim vprašanjem, ki bo že začrtalo osnovno li-
nijo, in to je: smemo od žensk v znanosti pričakovati kar koli drugega kot
od moških (Haraway, 1999: 136)? D. Haraway takole nadaljuje z izpelja-
vami tega vprašanja: bi se morale feministke osredotočati na kritiko seksi-
stične znanosti in pogojev njene produkcije? Ali pa bi nemara morale po-
staviti temelje za epistemološko revolucijo, ki bo razsvetlila vse strani znan-
stvene vednosti? Ali naj bi bila feministična epistemologija sorodna obsto-
ječim teorijam reprezentacije ali pa naj feministke raje privzamejo radikal-
no obliko epistemologije, ki zanika možnost dostopa do realnega sveta in
objektivnost? Ali bi feministke morale sprožiti epistemološko revolucijo,
ki ne bi bila na noben način povezana z zgodbami, ki nam jih je povedal pa-
triarhalni glas? Sprašujemo se lahko tudi, ali nastaja specifično feministič-
na teorija vednosti ter ali bi feministični standardi vednosti končali dile-
mo o razcepu med subjektom in objektom in ponudili novo zgodbo, novo
identiteto znanosti? In po drugi strani: kaj pa razmerje med vednostjo in
oblastjo, na kar »tradicionalna« znanost kar prevečkrat pozabi (Haraway,
1999: 119, in nasl.)?
Najustvarjalnejše teorije so pogosto domiselne vizije, položene na dejstva (Go-
uld, 2000: 47).
Če priznamo omejitve znanosti, ki ji jih nalaga njena družbena vpetost,
s tem še nismo diskreditirali znanosti (morda prav nasprotno), čeprav je ta
trditev in z njo povezane trditve anatema za mnoge praktične znanstveni-
ke, kot pravi Gould. To pa spet ne pomeni – morda ni odveč ponoviti, pač
z drugimi besedami –, da s tem soglašamo s »povsem relativistično trdi-
tvijo, da je spreminjanje znanosti le odsev modificiranja družbenih konte-
kstov, da je resnica zunaj kulturnih predpostavk nepomemben pojem in da
znanost torej ne more podati trajnih odgovorov« (Gould, 2000: 48). Zna-
nost ne more ubežati svoji čudni dialektiki, kar pomeni, da je kljub vpeto-
sti v kulturo lahko močno gibalo prevpraševanja in zavračanje podmen, ki
jo napajajo:
Znanstveniki se lahko trudijo identificirati kulturne predpostavke svoje stro-
ke […]. Znanstveniki lahko predlagajo ustvarjalne teorije, ki prisilijo osuple ko-
lege, da se spopadejo z nevprašljivimi postopki. Vendar potenciala znanosti kot
instrumenta za identificiranje kulturnih zadržkov, ki jo omejujejo, ni mogoče
v celoti uresničiti, dokler se znanstveniki ne odpovedo dvostranskemu mitu o
objektivnosti in neomajnemu pohodu k resnici (Gould, 2000: 48–49).
Vendar pa je treba »napredovati« previdno, začeti (in tudi opraviti) je
treba z nemara najosnovnejšim vprašanjem, ki bo že začrtalo osnovno li-
nijo, in to je: smemo od žensk v znanosti pričakovati kar koli drugega kot
od moških (Haraway, 1999: 136)? D. Haraway takole nadaljuje z izpelja-
vami tega vprašanja: bi se morale feministke osredotočati na kritiko seksi-
stične znanosti in pogojev njene produkcije? Ali pa bi nemara morale po-
staviti temelje za epistemološko revolucijo, ki bo razsvetlila vse strani znan-
stvene vednosti? Ali naj bi bila feministična epistemologija sorodna obsto-
ječim teorijam reprezentacije ali pa naj feministke raje privzamejo radikal-
no obliko epistemologije, ki zanika možnost dostopa do realnega sveta in
objektivnost? Ali bi feministke morale sprožiti epistemološko revolucijo,
ki ne bi bila na noben način povezana z zgodbami, ki nam jih je povedal pa-
triarhalni glas? Sprašujemo se lahko tudi, ali nastaja specifično feministič-
na teorija vednosti ter ali bi feministični standardi vednosti končali dile-
mo o razcepu med subjektom in objektom in ponudili novo zgodbo, novo
identiteto znanosti? In po drugi strani: kaj pa razmerje med vednostjo in
oblastjo, na kar »tradicionalna« znanost kar prevečkrat pozabi (Haraway,
1999: 119, in nasl.)?
