Page 22 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 22
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
Gornja delitev na »prave« in »neprave« je sicer groba in morda tudi
poenostavljajoča, ne glede na to, s katerega konca jo beremo, vendar ima
vsaj majceno zrno soli, ki se kaže kot potencial za razvijanje pozornosti v
več smeri, tudi v smeri morebitnega poenostavljanja feminističnega ukvar-
janja z znanostjo. Denimo, kritika slabe znanosti utegne zdrseti v skrajno
doktrino, da so vse znanstvene izjave (produkti »moške« znanosti) zgodo-
vinske izmišljije, ki jih je oblast spremenila v dejstva, in pripelje do težav,
ko je treba začeti proizvajati znanost, ki bi bila resničnejša in boljša (Hara-
way, 1999: 130). To lahko na epistemološki ravni (kar je mamljivo, a zelo
sporno) pomeni diferenciacijo dveh epistemoloških sistemov: »uradnega,
v katerem prevladujejo moška racionalnost in načini delovanja, skozi ka-
terega se uveljavljajo patriarhalni interesi, in drugega, ki je vdelan v vsak-
danje dejavnosti in izkušnje žensk, ki so izključene iz javnega/političnega
diskurza« (Currie,1992: 354, in nasl.).8 Ta dihotomija se pogosto ponuja
kar sama, je pa problematična, saj poleg tega nekako predpostavlja, da slaba
znanost, zgoraj omenjeni prvi epistemološki sistem, ni vzniknila naključ-
no, ampak sistematično.
Ali bi morale feministke potemtakem proizvajati zrcalne zgodbe ne me-
neč se za retorično dediščino patriarhalnega glasu oziroma sprožiti episte-
mološko revolucijo, ki ne bi bila na noben način povezana z zgodbami, ki
nam jih je povedal patriarhalni glas? Feministična »teoretična težava« je
prav v tem: ali je treba raziskovati na način, soroden obstoječim teorijam
reprezentacije, ali razviti radikalno nove in kako?
A vse skupaj bi tu raje zastavili nekoliko drugače: da feministično razi-
skovanje temelji na kritičnem odnosu do tradicionalnih znanstvenih izjav
kot univerzalnih resnic, kar lahko vodi v boljšo, odgovornejšo in, denimo,
globalno pravičnejšo znanost. Tu gre za resna, konceptualno razvita preu-
čevanja, ki so sposobna tudi samorefleksije in samokritike. Vprašanje je, ali
za epistemologijo sploh lahko označimo kar koli manj strogega, čeprav se
vedno znova najdejo očitki, ki kot bistvene značilnosti feministične episte-
mologije navajajo:9 politično korektnost, s katero naj bi preprosto pome-
tli z resnicami, ki so neprijetne za feministično agendo; tribalizem, kar po-
meni, da vse ženske in vse feministke mislijo enako, žensko pa je sploh ena-
ko feministično, obstaja tudi neki »ženski« epistemski stil; samouničujoč
8 Subjektivna vednost pogosto izzveni v trditev o relativnosti vse vednosti. Pozicija, v kateri sub-
jektivnosti ne ovira nikakršna objektivnost ali težnja po njej, sicer lahko hitro zdrsne v čisti sub-
jektivizem, v katerem vednostne trditve temeljijo izključno na občutjih, mnenjih, preferencah
ipd. (Currie, 1992: 344).
9 Gl. Pinnick et al., 2003, in natančno (in dokaj utemeljeno) zavrnitev vseh teh očitkov v An-
derson.
Gornja delitev na »prave« in »neprave« je sicer groba in morda tudi
poenostavljajoča, ne glede na to, s katerega konca jo beremo, vendar ima
vsaj majceno zrno soli, ki se kaže kot potencial za razvijanje pozornosti v
več smeri, tudi v smeri morebitnega poenostavljanja feminističnega ukvar-
janja z znanostjo. Denimo, kritika slabe znanosti utegne zdrseti v skrajno
doktrino, da so vse znanstvene izjave (produkti »moške« znanosti) zgodo-
vinske izmišljije, ki jih je oblast spremenila v dejstva, in pripelje do težav,
ko je treba začeti proizvajati znanost, ki bi bila resničnejša in boljša (Hara-
way, 1999: 130). To lahko na epistemološki ravni (kar je mamljivo, a zelo
sporno) pomeni diferenciacijo dveh epistemoloških sistemov: »uradnega,
v katerem prevladujejo moška racionalnost in načini delovanja, skozi ka-
terega se uveljavljajo patriarhalni interesi, in drugega, ki je vdelan v vsak-
danje dejavnosti in izkušnje žensk, ki so izključene iz javnega/političnega
diskurza« (Currie,1992: 354, in nasl.).8 Ta dihotomija se pogosto ponuja
kar sama, je pa problematična, saj poleg tega nekako predpostavlja, da slaba
znanost, zgoraj omenjeni prvi epistemološki sistem, ni vzniknila naključ-
no, ampak sistematično.
Ali bi morale feministke potemtakem proizvajati zrcalne zgodbe ne me-
neč se za retorično dediščino patriarhalnega glasu oziroma sprožiti episte-
mološko revolucijo, ki ne bi bila na noben način povezana z zgodbami, ki
nam jih je povedal patriarhalni glas? Feministična »teoretična težava« je
prav v tem: ali je treba raziskovati na način, soroden obstoječim teorijam
reprezentacije, ali razviti radikalno nove in kako?
A vse skupaj bi tu raje zastavili nekoliko drugače: da feministično razi-
skovanje temelji na kritičnem odnosu do tradicionalnih znanstvenih izjav
kot univerzalnih resnic, kar lahko vodi v boljšo, odgovornejšo in, denimo,
globalno pravičnejšo znanost. Tu gre za resna, konceptualno razvita preu-
čevanja, ki so sposobna tudi samorefleksije in samokritike. Vprašanje je, ali
za epistemologijo sploh lahko označimo kar koli manj strogega, čeprav se
vedno znova najdejo očitki, ki kot bistvene značilnosti feministične episte-
mologije navajajo:9 politično korektnost, s katero naj bi preprosto pome-
tli z resnicami, ki so neprijetne za feministično agendo; tribalizem, kar po-
meni, da vse ženske in vse feministke mislijo enako, žensko pa je sploh ena-
ko feministično, obstaja tudi neki »ženski« epistemski stil; samouničujoč
8 Subjektivna vednost pogosto izzveni v trditev o relativnosti vse vednosti. Pozicija, v kateri sub-
jektivnosti ne ovira nikakršna objektivnost ali težnja po njej, sicer lahko hitro zdrsne v čisti sub-
jektivizem, v katerem vednostne trditve temeljijo izključno na občutjih, mnenjih, preferencah
ipd. (Currie, 1992: 344).
9 Gl. Pinnick et al., 2003, in natančno (in dokaj utemeljeno) zavrnitev vseh teh očitkov v An-
derson.
