Page 23 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 23
Na poti k transformacijam nekaterih temeljnih epistemoloških pojmov ...
konzervativizem, do katerega je pripeljal radikalni relativizem, ki nekritič-
no slavi nezahodne vrednote in vednostne sisteme, ki so pogosto zatiral-
ski; in končno cinizem – zavračanje objektivnosti in resnice kot nemogo-
čih v oblastni igri.
Velik del feministične epistemologije je bil spričo tega »reakcijski«
(Grasswick in Webb, 2002: 194), tj., ukvarjal se je s tem, da je »mainstre-
amovski« epistemologiji upravičeval svojo eksistenco in se spopadal z bolj
– zelo pogosto pa manj – upravičenimi očitki.10 M. Linker (2000: 184,
in nasl.) pri pregledu kritik feministične epistemologije med drugim den-
imo navaja »the unimaginability argument« – kaj pa bi lahko bila tale
feministična epistemologija? In kaj bi lahko bila feministična znanost, ki
je očitno dojeta tudi kot projekt izjemne razsežnosti reinvencije tradicio-
nalne znanosti?
»Utelešena« znanost in »dejstva«
»Zdi se,« je v Treh gvinejah zapisala V. Woolf, »da znanost ni brezspol-
na, moški je, oče, in prav tako okužena.« (Woolf, 2000: 135.) S tem (slav-
nim) citatom začrtujeva (vsaj) dve liniji, ki prepredata feministično ukvar-
janje z znanostjo in epistemologijo oziroma feministično epistemologijo
kot nekakšno nadgradnjo feminističnega ukvarjanja s spolom in temami
tradicionalne epistemologije. Prvič, kot nadaljuje V. Woolf na istem me-
stu, je tako okužena znanost predložila meritve po naročilu – meritve mo-
žganov, za katere so profesorji dejali, da jih je narava naredila za nesposob-
ne opravljanja izpitov. Prva linija torej vodi v razkrivanje moškega predsod-
ka v znanosti, ki na institucionalni ravni onemogoča ali zavira polno/ena-
kopravno/neovirano vključevanje žensk v znanost. To linijo, ki jo zanima-
jo pogoji produkcije znanosti in »pohod« skozi institucije, tule puščava
ob strani. Sem sodi tako problematika žensk, ki so jim določene poklicne
poti (še vedno) zaprte ali vsaj omejene, na kar kaže denimo upadanje števila
žensk, čim višje po hierarhično-znanstveni vertikali gremo, pa tudi – kar je
nemara zanimivejše, ker že nakazuje premik od reprezentiranosti po spolu
k nekoliko bolj, a ne še čisto, konceptualnim vprašanjem, ki jih srečamo v
drugi liniji – vrednotenje njihovega dela in dosežkov oziroma prispevkov k
znanosti, ki je bilo v še ne tako davni zgodovini naravnost omalovažujoče.
V feministični tradiciji je denimo zelo prisoten problem odsotnih žen-
sk. E. D. Bahovec svetuje previdnost pri odkrivanju in preštevanju žen-
skih imen (ničelni stopnji boja za miselno tradicijo) ter slavljenju njihovih
10 »Argumenti« so pogosto bolj napadi ad hominem kot pa resno argumentiranje (prim. Link-
er, 2000; Vendramin, 2009).
konzervativizem, do katerega je pripeljal radikalni relativizem, ki nekritič-
no slavi nezahodne vrednote in vednostne sisteme, ki so pogosto zatiral-
ski; in končno cinizem – zavračanje objektivnosti in resnice kot nemogo-
čih v oblastni igri.
Velik del feministične epistemologije je bil spričo tega »reakcijski«
(Grasswick in Webb, 2002: 194), tj., ukvarjal se je s tem, da je »mainstre-
amovski« epistemologiji upravičeval svojo eksistenco in se spopadal z bolj
– zelo pogosto pa manj – upravičenimi očitki.10 M. Linker (2000: 184,
in nasl.) pri pregledu kritik feministične epistemologije med drugim den-
imo navaja »the unimaginability argument« – kaj pa bi lahko bila tale
feministična epistemologija? In kaj bi lahko bila feministična znanost, ki
je očitno dojeta tudi kot projekt izjemne razsežnosti reinvencije tradicio-
nalne znanosti?
»Utelešena« znanost in »dejstva«
»Zdi se,« je v Treh gvinejah zapisala V. Woolf, »da znanost ni brezspol-
na, moški je, oče, in prav tako okužena.« (Woolf, 2000: 135.) S tem (slav-
nim) citatom začrtujeva (vsaj) dve liniji, ki prepredata feministično ukvar-
janje z znanostjo in epistemologijo oziroma feministično epistemologijo
kot nekakšno nadgradnjo feminističnega ukvarjanja s spolom in temami
tradicionalne epistemologije. Prvič, kot nadaljuje V. Woolf na istem me-
stu, je tako okužena znanost predložila meritve po naročilu – meritve mo-
žganov, za katere so profesorji dejali, da jih je narava naredila za nesposob-
ne opravljanja izpitov. Prva linija torej vodi v razkrivanje moškega predsod-
ka v znanosti, ki na institucionalni ravni onemogoča ali zavira polno/ena-
kopravno/neovirano vključevanje žensk v znanost. To linijo, ki jo zanima-
jo pogoji produkcije znanosti in »pohod« skozi institucije, tule puščava
ob strani. Sem sodi tako problematika žensk, ki so jim določene poklicne
poti (še vedno) zaprte ali vsaj omejene, na kar kaže denimo upadanje števila
žensk, čim višje po hierarhično-znanstveni vertikali gremo, pa tudi – kar je
nemara zanimivejše, ker že nakazuje premik od reprezentiranosti po spolu
k nekoliko bolj, a ne še čisto, konceptualnim vprašanjem, ki jih srečamo v
drugi liniji – vrednotenje njihovega dela in dosežkov oziroma prispevkov k
znanosti, ki je bilo v še ne tako davni zgodovini naravnost omalovažujoče.
V feministični tradiciji je denimo zelo prisoten problem odsotnih žen-
sk. E. D. Bahovec svetuje previdnost pri odkrivanju in preštevanju žen-
skih imen (ničelni stopnji boja za miselno tradicijo) ter slavljenju njihovih
10 »Argumenti« so pogosto bolj napadi ad hominem kot pa resno argumentiranje (prim. Link-
er, 2000; Vendramin, 2009).
