Page 21 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 21
Na poti k transformacijam nekaterih temeljnih epistemoloških pojmov ...
ministične znanstvene prakse, ki vključujejo zavezo osvoboditvi žensk ter
družbeno in politično enakost vseh. Adekvatna feministična epistemologi-
ja mora razložiti, kako lahko projekti s takimi moralnimi in političnimi za-
vezami producirajo vednost, ki ustreza epistemskim merilom, kot sta empi-
rična ustreznost/primernost in plodnost.
V tem smislu je feministična epistemologija tudi del t. i. »znanstvenih
vojn«, kjer imamo, kot se zdi, na eni strani branilce zahodne znanosti in
tradicionalne razsvetljenske racionalnosti, ki so uperjeni proti »alternativ-
nim«, čisto neznanstvenim načinom razbiranja in razumevanja sveta oko-
li nas. Neogibno – čeprav ne nujno dokončno5 – presečišče »rase, razreda
in spola« ali poudarjanje »belih, zahodnih, moških vrednot« opredelju-
jejo kot stokanje politično korektnih. Na drugi strani pa so postmoderna,6
postkolonialna in feministična preučevanja, ki poskušajo pokazati, kako je
precejšen del izsledkov te prve strani prepreden s sovražnostjo in prezirom,
ne pa substancialnimi analizami. Na tej strani slišimo, da hoče prva stran
očistiti zrak škodljivih hlapov, ki prihajajo od družbenih in kulturnih kri-
tik znanosti (Linker, 2005: 452).7 Najbrž sta obe strani »razcepa« krivi
za selektivno pozornost in pretirano generalizacijo (Giere, 1999: 4). Vse
večja publiciteta pa hkrati odseva in krepi naraščajočo polarizacijo, tako
da se zdi, da obstajata dve strani: razsvetljenski racionalisti, zaničljivo po-
imenovani tudi redukcionisti ali esencialisti, in pa relativisti ali postmod-
ernisti (Giere, 1999: 1).
Glavni nauk, ki ga je mogoče povzeti po Kuhnu (npr. 1998) in števil-
nih drugih, je, da so prav kategorije, s katerimi se je formuliral razsvetljen-
ski pogled na znanost, nezadostne, da bi zajele dejanske znanstvene prakse,
tako zgodovinsko kot v sodobnih oblikah. Mnogi na obeh straneh tega
»razcepa« (tj. razcepa med t. i. razsvetljenskimi racionalisti in postmoder-
nimi relativisti) so, kot se zdi, tako ponotranjili tak pogled na znanost, da
je zanje spodbijanje vidikov tega pogleda enako spodbijanju znanosti (Gi-
ere, 1999: 3).
5 Logična implikacija pozicije, ki poskuša »spraviti pod streho« vse kompleksnosti, je lahko v
končni fazi tudi vprašanje prioritet, kar je pogosto karikirano spričo možnosti novih in novih
družbenih delitev (gl. npr. Cealey Harrison in Hood-Williams, 1998).
6 To je – kot se zdi – zaenkrat precej nejasno poimenovanje, ki lahko opisuje marsikaj: od
zavračanja znanosti kot moškega početja (prim. Nye, 2000: 200) do znanosti v dobi subatomske
fizike, kot meni E. R. Klein (1993: 68).
7 Kaj pravzaprav pomeni zmagati v znanstvenih vojnah, se sprašuje S. Fuller. Nekateri znan-
stveniki se največ ukvarjajo z ožigosanjem površnega raziskovanja v akademski sferi, drugi z
reševanjem levice pred postmoderno dekadentnostjo. Fuller pravi, da mu gre za to, da se opravi
z mistifikacijami, ki obkrožajo ukvarjanje z znanostjo, še posebej v povezavi s širšo legitimizaci-
jsko vlogo v družbi (Fuller, 2006: 112).
ministične znanstvene prakse, ki vključujejo zavezo osvoboditvi žensk ter
družbeno in politično enakost vseh. Adekvatna feministična epistemologi-
ja mora razložiti, kako lahko projekti s takimi moralnimi in političnimi za-
vezami producirajo vednost, ki ustreza epistemskim merilom, kot sta empi-
rična ustreznost/primernost in plodnost.
V tem smislu je feministična epistemologija tudi del t. i. »znanstvenih
vojn«, kjer imamo, kot se zdi, na eni strani branilce zahodne znanosti in
tradicionalne razsvetljenske racionalnosti, ki so uperjeni proti »alternativ-
nim«, čisto neznanstvenim načinom razbiranja in razumevanja sveta oko-
li nas. Neogibno – čeprav ne nujno dokončno5 – presečišče »rase, razreda
in spola« ali poudarjanje »belih, zahodnih, moških vrednot« opredelju-
jejo kot stokanje politično korektnih. Na drugi strani pa so postmoderna,6
postkolonialna in feministična preučevanja, ki poskušajo pokazati, kako je
precejšen del izsledkov te prve strani prepreden s sovražnostjo in prezirom,
ne pa substancialnimi analizami. Na tej strani slišimo, da hoče prva stran
očistiti zrak škodljivih hlapov, ki prihajajo od družbenih in kulturnih kri-
tik znanosti (Linker, 2005: 452).7 Najbrž sta obe strani »razcepa« krivi
za selektivno pozornost in pretirano generalizacijo (Giere, 1999: 4). Vse
večja publiciteta pa hkrati odseva in krepi naraščajočo polarizacijo, tako
da se zdi, da obstajata dve strani: razsvetljenski racionalisti, zaničljivo po-
imenovani tudi redukcionisti ali esencialisti, in pa relativisti ali postmod-
ernisti (Giere, 1999: 1).
Glavni nauk, ki ga je mogoče povzeti po Kuhnu (npr. 1998) in števil-
nih drugih, je, da so prav kategorije, s katerimi se je formuliral razsvetljen-
ski pogled na znanost, nezadostne, da bi zajele dejanske znanstvene prakse,
tako zgodovinsko kot v sodobnih oblikah. Mnogi na obeh straneh tega
»razcepa« (tj. razcepa med t. i. razsvetljenskimi racionalisti in postmoder-
nimi relativisti) so, kot se zdi, tako ponotranjili tak pogled na znanost, da
je zanje spodbijanje vidikov tega pogleda enako spodbijanju znanosti (Gi-
ere, 1999: 3).
5 Logična implikacija pozicije, ki poskuša »spraviti pod streho« vse kompleksnosti, je lahko v
končni fazi tudi vprašanje prioritet, kar je pogosto karikirano spričo možnosti novih in novih
družbenih delitev (gl. npr. Cealey Harrison in Hood-Williams, 1998).
6 To je – kot se zdi – zaenkrat precej nejasno poimenovanje, ki lahko opisuje marsikaj: od
zavračanja znanosti kot moškega početja (prim. Nye, 2000: 200) do znanosti v dobi subatomske
fizike, kot meni E. R. Klein (1993: 68).
7 Kaj pravzaprav pomeni zmagati v znanstvenih vojnah, se sprašuje S. Fuller. Nekateri znan-
stveniki se največ ukvarjajo z ožigosanjem površnega raziskovanja v akademski sferi, drugi z
reševanjem levice pred postmoderno dekadentnostjo. Fuller pravi, da mu gre za to, da se opravi
z mistifikacijami, ki obkrožajo ukvarjanje z znanostjo, še posebej v povezavi s širšo legitimizaci-
jsko vlogo v družbi (Fuller, 2006: 112).
