Page 20 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 20
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
jati, saj se v bolj ali manj poglobljenih razpravah vedno znova pojavi kot po-
sledica (ne)namernega spregleda že razjasnjenih problemov (npr. Pinnick
et al., 2003).4 Feministične epistemologije ne razumemo kot preučevanja
ženskih načinov spoznavanja, čeprav je pogosto tako (napačno?) razumlje-
na, kar vodi v dvomljive trditve o ženskih spoznavnih razlikah. Zdrs žen-
skega in feminističnega v eno in predpostavljanje, da so vse ženske v bistvu
feministke, je napačen, saj biti izkoriščan še zdaleč ni porok jasnosti pogle-
da ali posedovanja resnice (Felski, 2000: 197, in nasl.). Tu ni nekega avto-
matskega epistemskega privilegija. Vzpostavljanje apriorne povezave med
strukturno pozicijo in opozicijsko zavestjo ne zdrži na nobeni ravni, saj ne
moremo predpostavljati, da je patriarhalna ideologija homogen in unifor-
mno represiven pojav, ki zakriva pravo žensko subjektivnost, ne pa komple-
ksna formacija, ki prežema življenja obojih, moških in žensk.
Feministično raziskovanje mora biti namreč del procesa, v katerem se
neenakosti ne le opisujejo, ampak tudi reflektirajo in spodbijajo (Gorelick,
1991: 462). Ali drugače: vključitev dimenzije spola, opisna statistika ali iz-
kustveni podatki o ženskah sami po sebi še ne naredijo razprave za femi-
nistično. Samo preučevanje spola še ne vnese feministične dimenzije (tega
ni mogoče dovolj poudariti). Tudi če je vključena dimenzija spola, izsledki
pogosto ponavljajo in utrjujejo prav tiste rigidnosti in tradicionalne podo-
be spolov, ki jih vsaj načelno poskušajo preseči (ali pa seveda tudi ne). Na
primer: preučevanja zlorabe otrok so zlorabo predstavila kot redek odklon
ali kot nekaj, za kar je treba kriviti perverzne otroke ali njihove (slabe) ma-
tere (Ramazanoğlu, 2002: 147). Razprava (ali raziskovanje) je lahko doje-
ta kot feministična, če jo uokvirja feministična teorija in če je njen cilj pro-
dukcija vednosti, ki bo uporabna pri učinkoviti transformaciji ospoljene
nepravičnosti in podrejenosti. To pa ne pomeni, da morajo feministke pre-
učevati ženske ali samo preučevati spol ali šteti ženske za nedolžne žrtve
oblasti (Ramazanoğlu, 2002: 147).
Projekt feministične epistemologije glede na teoretsko vednost ima dva
primarna cilja (Longino, nav. po Anderson, 1995: 51). Prvič, poskuša ra-
zložiti dosežke feministične kritike znanosti, ki jo zanima razkrivanje an-
drocentrizma v teoretskem razmisleku. Adekvatna feministična epistemo-
logija mora razložiti, kaj pomeni, da je znanstvena teorija ali praksa seksi-
stična ali androcentrična, kako se te poteze izražajo v teoretskem razmisle-
ku in aplikaciji teoretske vednosti in kakšen vpliv imajo te poteze na eval-
vacijo raziskovanja. Drugič, projekt feministične epistemologije brani fe-
4 Toda »čeprav ni na ‘ženski’ nič inherentno feminističnega, prej nasprotno, pa na feminizmu je
nekaj ‘ženskega’.« (Bahovec, 2007: 34.)
jati, saj se v bolj ali manj poglobljenih razpravah vedno znova pojavi kot po-
sledica (ne)namernega spregleda že razjasnjenih problemov (npr. Pinnick
et al., 2003).4 Feministične epistemologije ne razumemo kot preučevanja
ženskih načinov spoznavanja, čeprav je pogosto tako (napačno?) razumlje-
na, kar vodi v dvomljive trditve o ženskih spoznavnih razlikah. Zdrs žen-
skega in feminističnega v eno in predpostavljanje, da so vse ženske v bistvu
feministke, je napačen, saj biti izkoriščan še zdaleč ni porok jasnosti pogle-
da ali posedovanja resnice (Felski, 2000: 197, in nasl.). Tu ni nekega avto-
matskega epistemskega privilegija. Vzpostavljanje apriorne povezave med
strukturno pozicijo in opozicijsko zavestjo ne zdrži na nobeni ravni, saj ne
moremo predpostavljati, da je patriarhalna ideologija homogen in unifor-
mno represiven pojav, ki zakriva pravo žensko subjektivnost, ne pa komple-
ksna formacija, ki prežema življenja obojih, moških in žensk.
Feministično raziskovanje mora biti namreč del procesa, v katerem se
neenakosti ne le opisujejo, ampak tudi reflektirajo in spodbijajo (Gorelick,
1991: 462). Ali drugače: vključitev dimenzije spola, opisna statistika ali iz-
kustveni podatki o ženskah sami po sebi še ne naredijo razprave za femi-
nistično. Samo preučevanje spola še ne vnese feministične dimenzije (tega
ni mogoče dovolj poudariti). Tudi če je vključena dimenzija spola, izsledki
pogosto ponavljajo in utrjujejo prav tiste rigidnosti in tradicionalne podo-
be spolov, ki jih vsaj načelno poskušajo preseči (ali pa seveda tudi ne). Na
primer: preučevanja zlorabe otrok so zlorabo predstavila kot redek odklon
ali kot nekaj, za kar je treba kriviti perverzne otroke ali njihove (slabe) ma-
tere (Ramazanoğlu, 2002: 147). Razprava (ali raziskovanje) je lahko doje-
ta kot feministična, če jo uokvirja feministična teorija in če je njen cilj pro-
dukcija vednosti, ki bo uporabna pri učinkoviti transformaciji ospoljene
nepravičnosti in podrejenosti. To pa ne pomeni, da morajo feministke pre-
učevati ženske ali samo preučevati spol ali šteti ženske za nedolžne žrtve
oblasti (Ramazanoğlu, 2002: 147).
Projekt feministične epistemologije glede na teoretsko vednost ima dva
primarna cilja (Longino, nav. po Anderson, 1995: 51). Prvič, poskuša ra-
zložiti dosežke feministične kritike znanosti, ki jo zanima razkrivanje an-
drocentrizma v teoretskem razmisleku. Adekvatna feministična epistemo-
logija mora razložiti, kaj pomeni, da je znanstvena teorija ali praksa seksi-
stična ali androcentrična, kako se te poteze izražajo v teoretskem razmisle-
ku in aplikaciji teoretske vednosti in kakšen vpliv imajo te poteze na eval-
vacijo raziskovanja. Drugič, projekt feministične epistemologije brani fe-
4 Toda »čeprav ni na ‘ženski’ nič inherentno feminističnega, prej nasprotno, pa na feminizmu je
nekaj ‘ženskega’.« (Bahovec, 2007: 34.)
