Page 18 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 18
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
na načinih, na katere so vedoči/spoznavajoči partikularni in konkretni, ne
pa abstraktni in univerzalni. Z drugimi besedami, vedno smo vpleteni v
družbena razmerja, ki so v splošnem hierarhična, pa tudi zgodovinsko in
kulturno specifična, kar – poenostavljeno – vpliva na to, kako razbiramo
svet okoli sebe. Ti načini pa so nadalje pomembni za epistemološke proble-
me in naše razumevanje izrazov, kot so »objektivnost«, »racionalnost«,
»vednost« (Janack, 2004), pa tudi »napredek«, »izkustvo« ipd. – izra-
zov, ki se običajno zdijo samoumevni in nespremenljivi (kot da so tu od
nekdaj). Te feministična teorija kritično vrednoti in postavlja pod vprašaj
njihovo univerzalno veljavnost in vrednost.
Feministično epistemologijo opisujeva – sicer ohlapno – kot pristop k
epistemologiji, in ne kot šolo ali enotno teorijo, ki poudarja epistemsko po-
membnost spola. Spol uporablja kot osrednjo kategorijo v razpravah in re-
konstrukcijah epistemskih praks, norm in idealov. Seveda ne trdiva, da so
vse predpostavke, problemi in teme, ki jih navezujeva na feministično te-
orijo in epistemologijo, izključno v domeni feminizma, pojavljajo se tudi
v drugih epistemologijah in filozofskih tradicijah (Janack, 2004; Felski,
2000: 198), marveč da jim je prav feminizem podelil specifično dimenzijo
in razvil specifične – nove – premisleke. Ta heterogenost polja feministične
epistemologije je nemara tudi razlog, da je težko opredeliti, v katero smer
se razvija ali bi se morala razvijati. Ker nama zasnova ne dopušča podrob-
ne predstavitve obsežnega korpusa del s tega področja, se omejujeva na ne-
katera temeljna izhodišča in pojme, druga pa izpuščava ali se jih zgolj dota-
kneva, kar včasih pomeni tudi vzeti kaj iz konteksta in predstaviti, kot da
bi bila to »cela zgodba«.
Projekt feministične epistemologije je torej razložiti povezave med kon-
strukcijo vednosti ter družbenimi in političnimi interesi. Povezava vedno-
sti in oblasti, torej raziskovanje povezav med zatiranjem po spolu in pra-
ksami iskanja vednosti, in ugotovitev, da je legitimizacija vednostnih trdi-
tev intimno povezana z omrežji dominacije in izključitve, je epistemološka
vprašanja premaknila z obrobja posameznih disciplin v središče sodobne
kulture (Lennon in Whitford, v Lennon in Whitford 1994: 1).3
3 Odsotnost razmisleka o povezavah vednosti in oblasti vodi v prepričanje, da imajo znanstveni-
ki v lasti znanost, občasno pa sicer ujamejo vdiralce, ki poskušajo izvleči kulturne implikacije,
ne da bi si prej pridobili ustrezno znanstveno izobrazbo (zato naj bi bila denimo mogoča Soka-
lova prevara). Po drugi strani pa so znanstveniki upodobljeni kot skromni garači, katerih pris-
tojnosti ne segajo čez meje laboratorija. Vidimo, kako znanstveniki položijo celoten zemljevid
človeškega genoma na prag javnosti, potem pa se hitro umaknejo k svojemu naslednjemu pro-
jektu, ne da bi se vključevali v politične implikacije tega, kar so storili. Tu je čistost (odsotnost
političnih odločitev) zelo blizu božanskosti (Fuller, 2002: 96).
na načinih, na katere so vedoči/spoznavajoči partikularni in konkretni, ne
pa abstraktni in univerzalni. Z drugimi besedami, vedno smo vpleteni v
družbena razmerja, ki so v splošnem hierarhična, pa tudi zgodovinsko in
kulturno specifična, kar – poenostavljeno – vpliva na to, kako razbiramo
svet okoli sebe. Ti načini pa so nadalje pomembni za epistemološke proble-
me in naše razumevanje izrazov, kot so »objektivnost«, »racionalnost«,
»vednost« (Janack, 2004), pa tudi »napredek«, »izkustvo« ipd. – izra-
zov, ki se običajno zdijo samoumevni in nespremenljivi (kot da so tu od
nekdaj). Te feministična teorija kritično vrednoti in postavlja pod vprašaj
njihovo univerzalno veljavnost in vrednost.
Feministično epistemologijo opisujeva – sicer ohlapno – kot pristop k
epistemologiji, in ne kot šolo ali enotno teorijo, ki poudarja epistemsko po-
membnost spola. Spol uporablja kot osrednjo kategorijo v razpravah in re-
konstrukcijah epistemskih praks, norm in idealov. Seveda ne trdiva, da so
vse predpostavke, problemi in teme, ki jih navezujeva na feministično te-
orijo in epistemologijo, izključno v domeni feminizma, pojavljajo se tudi
v drugih epistemologijah in filozofskih tradicijah (Janack, 2004; Felski,
2000: 198), marveč da jim je prav feminizem podelil specifično dimenzijo
in razvil specifične – nove – premisleke. Ta heterogenost polja feministične
epistemologije je nemara tudi razlog, da je težko opredeliti, v katero smer
se razvija ali bi se morala razvijati. Ker nama zasnova ne dopušča podrob-
ne predstavitve obsežnega korpusa del s tega področja, se omejujeva na ne-
katera temeljna izhodišča in pojme, druga pa izpuščava ali se jih zgolj dota-
kneva, kar včasih pomeni tudi vzeti kaj iz konteksta in predstaviti, kot da
bi bila to »cela zgodba«.
Projekt feministične epistemologije je torej razložiti povezave med kon-
strukcijo vednosti ter družbenimi in političnimi interesi. Povezava vedno-
sti in oblasti, torej raziskovanje povezav med zatiranjem po spolu in pra-
ksami iskanja vednosti, in ugotovitev, da je legitimizacija vednostnih trdi-
tev intimno povezana z omrežji dominacije in izključitve, je epistemološka
vprašanja premaknila z obrobja posameznih disciplin v središče sodobne
kulture (Lennon in Whitford, v Lennon in Whitford 1994: 1).3
3 Odsotnost razmisleka o povezavah vednosti in oblasti vodi v prepričanje, da imajo znanstveni-
ki v lasti znanost, občasno pa sicer ujamejo vdiralce, ki poskušajo izvleči kulturne implikacije,
ne da bi si prej pridobili ustrezno znanstveno izobrazbo (zato naj bi bila denimo mogoča Soka-
lova prevara). Po drugi strani pa so znanstveniki upodobljeni kot skromni garači, katerih pris-
tojnosti ne segajo čez meje laboratorija. Vidimo, kako znanstveniki položijo celoten zemljevid
človeškega genoma na prag javnosti, potem pa se hitro umaknejo k svojemu naslednjemu pro-
jektu, ne da bi se vključevali v politične implikacije tega, kar so storili. Tu je čistost (odsotnost
političnih odločitev) zelo blizu božanskosti (Fuller, 2002: 96).
