Page 17 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 17
poti k
transformacijam
nekaterih temeljnih
epistemoloških
pojmov skozi
feministično teorijo
Vzadnjih desetletjih so dela s področja feministične teorije posta-
vila nekatere temeljne izzive obstoječim družboslovnim analizam
»ženskosti«, »moškosti« in družbenega življenja. Od vsega začetka so
bila vprašanja o metodah, metodologiji in epistemologiji povezana z raz-
pravami o smiselnosti in upravičenosti parcialnih in »popačenih« pri-
spevkov v tradicionalnih analizah (Harding, v Harding, 1987: 1).1 Naji-
no izhodišče (kar je bolj usmeritev kot definicija) je, da gre pri feminizmu
za kritičen pogled, »ki sledi kritičnemu pozicioniranju v nehomogenem,
spolno zaznamovanem družbenem prostoru« (Haraway, 1999: 312).2 Na
kratko bi lahko tudi dejali, da izhodišče predstavlja »spopadanje« s hierar-
hičnimi modeli ustvarjanja in distribucije vednosti ter kritičen odnos do
tradicionalnih znanstvenih izjav kot »univerzalnih« resnic.
Feministična epistemologija je (grobo rečeno) del feminističnega teore-
tiziranja spola in tradicionalne epistemološke problematike. Poudarek je
1 Poudariti pa je treba, da ne gre za uveljavljanje kakih specifično feminističnih metod. S. Hard-
ing poudarja, da je treba vsekakor najprej razplesti zmešnjavo, ki se rada pojavi zaradi površne
rabe izrazov »metoda«, »metodologija« in »epistemologija«. Znanstvene metodologije in
prakse se med sabo razlikujejo, a specifična tarča feministk ni znanstvena metoda na splošno,
marveč posebna aplikacija znanstvene metode, v grobem znana kot pozitivizem (zelo splošen
in sporen pojem) – vidik, ki ga feministke najbolj napadajo, je trditev, da stroga pravila produk-
cije vednosti lahko preprečijo, da bi na povezave med vednostjo in realnostjo vplivale vrednote
raziskovalca. V literaturi je včasih tudi zmeda, ker se določeni vidiki pozitivistične metodologije
predstavljajo kot načela znanosti na splošno (Ramazanoğlu, 2002: 45).
2 Pozicioniranje – k čemur se še vrneva v nadaljevanju – je, kot piše E. D. Bahovec, zelo pomem-
bno, da »opozorimo na iluzijo nevtralne, obče, objektivne oziroma na videz nevtralne, iluzor-
no obče, zavajajoče objektivne pozicije univerzalnega ‘mi‘. Toda ni vsako pozicioniranje tudi že
subverzivno.« (Bahovec, 2007: 16.)
transformacijam
nekaterih temeljnih
epistemoloških
pojmov skozi
feministično teorijo
Vzadnjih desetletjih so dela s področja feministične teorije posta-
vila nekatere temeljne izzive obstoječim družboslovnim analizam
»ženskosti«, »moškosti« in družbenega življenja. Od vsega začetka so
bila vprašanja o metodah, metodologiji in epistemologiji povezana z raz-
pravami o smiselnosti in upravičenosti parcialnih in »popačenih« pri-
spevkov v tradicionalnih analizah (Harding, v Harding, 1987: 1).1 Naji-
no izhodišče (kar je bolj usmeritev kot definicija) je, da gre pri feminizmu
za kritičen pogled, »ki sledi kritičnemu pozicioniranju v nehomogenem,
spolno zaznamovanem družbenem prostoru« (Haraway, 1999: 312).2 Na
kratko bi lahko tudi dejali, da izhodišče predstavlja »spopadanje« s hierar-
hičnimi modeli ustvarjanja in distribucije vednosti ter kritičen odnos do
tradicionalnih znanstvenih izjav kot »univerzalnih« resnic.
Feministična epistemologija je (grobo rečeno) del feminističnega teore-
tiziranja spola in tradicionalne epistemološke problematike. Poudarek je
1 Poudariti pa je treba, da ne gre za uveljavljanje kakih specifično feminističnih metod. S. Hard-
ing poudarja, da je treba vsekakor najprej razplesti zmešnjavo, ki se rada pojavi zaradi površne
rabe izrazov »metoda«, »metodologija« in »epistemologija«. Znanstvene metodologije in
prakse se med sabo razlikujejo, a specifična tarča feministk ni znanstvena metoda na splošno,
marveč posebna aplikacija znanstvene metode, v grobem znana kot pozitivizem (zelo splošen
in sporen pojem) – vidik, ki ga feministke najbolj napadajo, je trditev, da stroga pravila produk-
cije vednosti lahko preprečijo, da bi na povezave med vednostjo in realnostjo vplivale vrednote
raziskovalca. V literaturi je včasih tudi zmeda, ker se določeni vidiki pozitivistične metodologije
predstavljajo kot načela znanosti na splošno (Ramazanoğlu, 2002: 45).
2 Pozicioniranje – k čemur se še vrneva v nadaljevanju – je, kot piše E. D. Bahovec, zelo pomem-
bno, da »opozorimo na iluzijo nevtralne, obče, objektivne oziroma na videz nevtralne, iluzor-
no obče, zavajajoče objektivne pozicije univerzalnega ‘mi‘. Toda ni vsako pozicioniranje tudi že
subverzivno.« (Bahovec, 2007: 16.)
