Page 112 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 112
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
itd.). Nič ni torej povsem osebnega, gre pa, razumljivo, za individualizira-
ne nabore in načine prepletanja virov, s katerimi se odpirajo (omejene) mo-
žnosti za oblikovanje določene vloge, v našem primeru vloge (samo)porno-
grafizirane starlete.
S povedanim v nasprotju je, kot že izrečeno, vsakdanja »teorija« načina
spoznavanja drugih in sebe, ki temelji na »‘personalizaciji‘ socialnega sve-
ta« (Ule, 2009: 100), tj. na osebni odgovornosti in iniciaciji ter obvladova-
nju dejanj; v okviru socialne psihologije jo je v sedemdesetih letih pretekle-
ga stoletja prva razložila tradicionalna teorija pripisovanja. Tako v okviru
te klasične teorije atribucije kot po Beauvoisovi razlagi pomena vloge in no-
tranje prisile le-te velja, da so sebstvo in drugi/-ge razumljeni osebnostno in
vzročno glede na cilje, namere, želje (ibid.) ali osebne, značajske lastnosti,
ki pa se kategorizirajo prav na podlagi obstoječih ravnanj (Beauvois, 2000:
79). Sklepanje posameznice in posameznika o osebnih vzrokih za delova-
nje oziroma »usodo« druge/-ga (»internalne razlage«) je, kot piše avtor,
po meri zlasti ekonomskega liberalizma; je maloumno, kar se tiče spoznav-
nega procesa (ibid.: 83). Sodobna teorija pripisovanja je sicer razširila po-
gled tudi na vsakdanje sklepanje ljudi o situacijskih (zunanjih) vzrokih za
delovanje. Ti se laično vidijo v omejenosti situacij (prim. ibid.) in zunaj po-
globljenih razumevanj odnosov. A so v svoji kompleksnosti tako v sponta-
ni misli kot tudi v znanstveni refleksiji težko dostopni. »Določila« delova-
nja so v nasprotju z racionalizacijami (Beauvois, 2000: 33), tj. vsakdanjimi
pripovedmi o »vzrokih«, navsezadnje tudi stvar želje, nezavednega. Druž-
beno-kulturni dejavniki so na osebni ravni zakriti z nezavedno naravo želje
oziroma se specifični, individualni splet družbeno-kulturnih pogojev mo-
žnosti za individualno vlogo/usodo prevaja tudi v specifičnost nezavedne
želje,20 ki pa je netransparentna že za njeno nosilko ali nosilca. Kar je dosto-
pno, je omejen nabor družbenih in kulturnih dejavnikov, ki na specifične,
netransparentne ali zgolj parcialno dostopne načine vplivajo na željo in de-
lovanje. Ta težak, pravzaprav nemogoč kompleksen dostop do določil indi-
vidualnega delovanja in »usode« je značilen tako za vsakodnevne zgodbe
o vzrokih za lastno delovanje in vêdenje drugih kot za znanstveni diskurz.
Če tule izstopimo iz okvirov socialne psihologije in se vrnemo na široko
področje kritičnih teorij družbe, postane umljivo, denimo, čemu Slavoj Ži-
žek oporeka teži analize posameznih primerov nasilja (»subjektivno nasi-
lje«) in ga kot fenomen razlaga v njegovih družbenostrukturnih razsežno-
20 Željo razumemo v feministično teoretski interpretaciji psihoanalize: v njeni umeščenosti v ne-
zavedno, a hkrati tudi v njeni spetosti z družbenimi dejavniki in spremenljivosti zaradi prehod-
nih, začasnih fantazem kulture.
itd.). Nič ni torej povsem osebnega, gre pa, razumljivo, za individualizira-
ne nabore in načine prepletanja virov, s katerimi se odpirajo (omejene) mo-
žnosti za oblikovanje določene vloge, v našem primeru vloge (samo)porno-
grafizirane starlete.
S povedanim v nasprotju je, kot že izrečeno, vsakdanja »teorija« načina
spoznavanja drugih in sebe, ki temelji na »‘personalizaciji‘ socialnega sve-
ta« (Ule, 2009: 100), tj. na osebni odgovornosti in iniciaciji ter obvladova-
nju dejanj; v okviru socialne psihologije jo je v sedemdesetih letih pretekle-
ga stoletja prva razložila tradicionalna teorija pripisovanja. Tako v okviru
te klasične teorije atribucije kot po Beauvoisovi razlagi pomena vloge in no-
tranje prisile le-te velja, da so sebstvo in drugi/-ge razumljeni osebnostno in
vzročno glede na cilje, namere, želje (ibid.) ali osebne, značajske lastnosti,
ki pa se kategorizirajo prav na podlagi obstoječih ravnanj (Beauvois, 2000:
79). Sklepanje posameznice in posameznika o osebnih vzrokih za delova-
nje oziroma »usodo« druge/-ga (»internalne razlage«) je, kot piše avtor,
po meri zlasti ekonomskega liberalizma; je maloumno, kar se tiče spoznav-
nega procesa (ibid.: 83). Sodobna teorija pripisovanja je sicer razširila po-
gled tudi na vsakdanje sklepanje ljudi o situacijskih (zunanjih) vzrokih za
delovanje. Ti se laično vidijo v omejenosti situacij (prim. ibid.) in zunaj po-
globljenih razumevanj odnosov. A so v svoji kompleksnosti tako v sponta-
ni misli kot tudi v znanstveni refleksiji težko dostopni. »Določila« delova-
nja so v nasprotju z racionalizacijami (Beauvois, 2000: 33), tj. vsakdanjimi
pripovedmi o »vzrokih«, navsezadnje tudi stvar želje, nezavednega. Druž-
beno-kulturni dejavniki so na osebni ravni zakriti z nezavedno naravo želje
oziroma se specifični, individualni splet družbeno-kulturnih pogojev mo-
žnosti za individualno vlogo/usodo prevaja tudi v specifičnost nezavedne
želje,20 ki pa je netransparentna že za njeno nosilko ali nosilca. Kar je dosto-
pno, je omejen nabor družbenih in kulturnih dejavnikov, ki na specifične,
netransparentne ali zgolj parcialno dostopne načine vplivajo na željo in de-
lovanje. Ta težak, pravzaprav nemogoč kompleksen dostop do določil indi-
vidualnega delovanja in »usode« je značilen tako za vsakodnevne zgodbe
o vzrokih za lastno delovanje in vêdenje drugih kot za znanstveni diskurz.
Če tule izstopimo iz okvirov socialne psihologije in se vrnemo na široko
področje kritičnih teorij družbe, postane umljivo, denimo, čemu Slavoj Ži-
žek oporeka teži analize posameznih primerov nasilja (»subjektivno nasi-
lje«) in ga kot fenomen razlaga v njegovih družbenostrukturnih razsežno-
20 Željo razumemo v feministično teoretski interpretaciji psihoanalize: v njeni umeščenosti v ne-
zavedno, a hkrati tudi v njeni spetosti z družbenimi dejavniki in spremenljivosti zaradi prehod-
nih, začasnih fantazem kulture.
