Page 117 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 117
encialna škoda in
onkraj nje v (novo)-
medijskih razmerjih
Predhodno navedena evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih
storitvah (AVMS) se sklicuje na vsebine, ki bi lahko »resno škodova-
le fizičnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, zlasti ta-
kšne vsebine, ki vsebujejo pornografijo ali neupravičeno nasilje«, in na vse-
bine, »ki bi utegnile škodovati fizičnemu, duševnemu ali moralnemu ra-
zvoju mladoletnikov«. Opredelitev je odnosna, kaže splošno na vsebine in
vrsto škode v obravnavanem segmentu. Podoben pristop je ubral tudi še
vedno veljavni slovenski medijski zakon iz leta 2006. A, kot že poudarje-
no, zakon se nanaša zgolj na medije v ožjem pomenu besede, torej tiste, ki
so informativne narave. Izdelki in storitve IKT/novi mediji niso vključe-
ni oziroma so vključeni le, če so transmisija informativnega medija. Drugo
zakonsko orodje za upravljanje fenomena potencialno škodljivih vsebin je
za nove medije prav tako uporabno samo delno, in to na področju promo-
cije komercialnih konstrukcij spolnosti in nasilja. Zakon o varstvu potro-
šnikov posega zgolj v oglaševanje (ZVPot-UPB2 2004, 15. čl.): »Oglaševa-
nje ne sme vsebovati sestavin, ki povzročajo ali bi lahko povzročile telesno,
duševno ali drugačno škodo pri otrocih, ali sestavin, ki izkoriščajo ali bi
lahko izkoriščale njihovo zaupljivost ali pomanjkanje izkušenj.« Vsebine v
tem primeru niso strukturirane, opredelitev škode delno povzema direkti-
vo, a je namesto možnosti vpliva na »moralni razvoj« uporabljena splošna
opredelitev »drugačna škoda«. Smiselno pomenljiv sklop v formulaciji se
nanaša na lastnosti segmenta (»zaupljivost«, »pomanjkanje izkušenj«).
Pojmovanje določenih lastnosti otrok in mladoletnih, ki prispevajo
k možnostim škode, je implicirano tudi v drugem regulacijskem orod-
onkraj nje v (novo)-
medijskih razmerjih
Predhodno navedena evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih
storitvah (AVMS) se sklicuje na vsebine, ki bi lahko »resno škodova-
le fizičnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, zlasti ta-
kšne vsebine, ki vsebujejo pornografijo ali neupravičeno nasilje«, in na vse-
bine, »ki bi utegnile škodovati fizičnemu, duševnemu ali moralnemu ra-
zvoju mladoletnikov«. Opredelitev je odnosna, kaže splošno na vsebine in
vrsto škode v obravnavanem segmentu. Podoben pristop je ubral tudi še
vedno veljavni slovenski medijski zakon iz leta 2006. A, kot že poudarje-
no, zakon se nanaša zgolj na medije v ožjem pomenu besede, torej tiste, ki
so informativne narave. Izdelki in storitve IKT/novi mediji niso vključe-
ni oziroma so vključeni le, če so transmisija informativnega medija. Drugo
zakonsko orodje za upravljanje fenomena potencialno škodljivih vsebin je
za nove medije prav tako uporabno samo delno, in to na področju promo-
cije komercialnih konstrukcij spolnosti in nasilja. Zakon o varstvu potro-
šnikov posega zgolj v oglaševanje (ZVPot-UPB2 2004, 15. čl.): »Oglaševa-
nje ne sme vsebovati sestavin, ki povzročajo ali bi lahko povzročile telesno,
duševno ali drugačno škodo pri otrocih, ali sestavin, ki izkoriščajo ali bi
lahko izkoriščale njihovo zaupljivost ali pomanjkanje izkušenj.« Vsebine v
tem primeru niso strukturirane, opredelitev škode delno povzema direkti-
vo, a je namesto možnosti vpliva na »moralni razvoj« uporabljena splošna
opredelitev »drugačna škoda«. Smiselno pomenljiv sklop v formulaciji se
nanaša na lastnosti segmenta (»zaupljivost«, »pomanjkanje izkušenj«).
Pojmovanje določenih lastnosti otrok in mladoletnih, ki prispevajo
k možnostim škode, je implicirano tudi v drugem regulacijskem orod-
