Page 110 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 110
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
primer Attwood, 2007). A neizrečene predpostavke takih ugotovitev ven-
darle zaslužijo nekaj pozornosti, predvsem glede pogojev možnosti rekon-
strukcij seksualnosti in konceptualnega preizpraševanja skupinskega žen-
skega subjekta. Slednji je predmet mnogih feminističnih teoretskih razi-
skav in je skoznje priznan večinoma kot parcialni, družbeno zainteresira-
ni subjekt, ki je sporadičen in časovno zamejen. Skratka, nobenega univer-
zalnega ženskega subjekta ni, ki bi bil potencialni akter sprememb v kon-
strukcijah seksualnosti in s tem v spolnih razmerjih moči. S tem pa se uki-
nja tudi predstava o enovitem ženskem pojmovanju seksualnosti in takih
konstrukcijah seksa, ki bi bile enotno kodirane kot prispevek k pravičnej-
šim razmerjem moči spolov na tem področju.
Še resnejši dvom o možnosti rekonstrukcije seksualnosti brez sprememb
spolnega reda poraja teorija, kot jo razvija prominentna teoretičarka femi-
nizmov in gibanja queer J. Butler. Avtorica razume (ospoljeno) sebstvo in
seksualnost kot umeščeni in animirani od drugod. Jaz, ki naj bi spolnost
»imel«, je razgrajen tudi skozi »svojo« lastno seksualnost. Vsaka avten-
tična seksualnost je fiktivna (Butler, 2004: 16). Na čutnonazorni ravni to
pomeni, da se seksualnost lahko konstruira (tudi kot posamičen akt) zgolj
v okviru obstoječih, rečeno s Foucaultom, dispozitivov, diskurzivnih in in-
stitucionalnih možnosti na polju seksualnosti (1986: 198). Novi diskur-
zi, institucije in prakse (in skupaj z njimi preseganje nove »brkljarije« sta-
rega) se vzpostavljajo s temeljnimi spremembami v družbi (prim. Močnik,
1999: 117–134, 162, 164–166). Brez subverzije patriarhalnega reda in pre-
nove strukturnih elementov spolne ureditve na obravnavanem področju ni
mogoče uvajati novosti in interpretirati določenih kulturnih fenomenov
kot nekaj, kar presega obstoječe stanje. Iz te perspektive je hkrati tudi razu-
mljivo, da je neproblematiziran ženski subjekt simptom šibkosti v razmer-
ju do demokratizacije konstrukcij tako spola kot seksualnosti.
Teze o dekliški moči, ki se kaže tudi na področju spolnosti, je potemta-
kem konsistentno omejiti. V naši interpretaciji gre za fenomene, ki kažejo
bodisi na novo brkljarijo elementov tradicionalnih konstrukcij seksualno-
sti ali na izjemne poskuse subverzije, ki bi s popularizacijo utegnili nače-
ti sam spolni red. Dokler ostajajo ti alternativni načini spolnega življenja,
četudi vznikajo v obče pripoznanih družbenih skupinah, stvar seksualne
margine ali nevidnih intimnih praks posameznic/-kov, v obstoječih okvi-
rih nimajo dovolj tiste družbene sile, ki bi sama po sebi že pomenila spre-
membo. Na to, kako izolirani so pojavi alternativnega dekliškega vedenja,
povezanega s spolnostjo, kažejo, denimo, rezultati raziskav o spletnih tve-
ganjih z vidika spola. Delitev vlog je povsem v redu konvencionalnih za-
primer Attwood, 2007). A neizrečene predpostavke takih ugotovitev ven-
darle zaslužijo nekaj pozornosti, predvsem glede pogojev možnosti rekon-
strukcij seksualnosti in konceptualnega preizpraševanja skupinskega žen-
skega subjekta. Slednji je predmet mnogih feminističnih teoretskih razi-
skav in je skoznje priznan večinoma kot parcialni, družbeno zainteresira-
ni subjekt, ki je sporadičen in časovno zamejen. Skratka, nobenega univer-
zalnega ženskega subjekta ni, ki bi bil potencialni akter sprememb v kon-
strukcijah seksualnosti in s tem v spolnih razmerjih moči. S tem pa se uki-
nja tudi predstava o enovitem ženskem pojmovanju seksualnosti in takih
konstrukcijah seksa, ki bi bile enotno kodirane kot prispevek k pravičnej-
šim razmerjem moči spolov na tem področju.
Še resnejši dvom o možnosti rekonstrukcije seksualnosti brez sprememb
spolnega reda poraja teorija, kot jo razvija prominentna teoretičarka femi-
nizmov in gibanja queer J. Butler. Avtorica razume (ospoljeno) sebstvo in
seksualnost kot umeščeni in animirani od drugod. Jaz, ki naj bi spolnost
»imel«, je razgrajen tudi skozi »svojo« lastno seksualnost. Vsaka avten-
tična seksualnost je fiktivna (Butler, 2004: 16). Na čutnonazorni ravni to
pomeni, da se seksualnost lahko konstruira (tudi kot posamičen akt) zgolj
v okviru obstoječih, rečeno s Foucaultom, dispozitivov, diskurzivnih in in-
stitucionalnih možnosti na polju seksualnosti (1986: 198). Novi diskur-
zi, institucije in prakse (in skupaj z njimi preseganje nove »brkljarije« sta-
rega) se vzpostavljajo s temeljnimi spremembami v družbi (prim. Močnik,
1999: 117–134, 162, 164–166). Brez subverzije patriarhalnega reda in pre-
nove strukturnih elementov spolne ureditve na obravnavanem področju ni
mogoče uvajati novosti in interpretirati določenih kulturnih fenomenov
kot nekaj, kar presega obstoječe stanje. Iz te perspektive je hkrati tudi razu-
mljivo, da je neproblematiziran ženski subjekt simptom šibkosti v razmer-
ju do demokratizacije konstrukcij tako spola kot seksualnosti.
Teze o dekliški moči, ki se kaže tudi na področju spolnosti, je potemta-
kem konsistentno omejiti. V naši interpretaciji gre za fenomene, ki kažejo
bodisi na novo brkljarijo elementov tradicionalnih konstrukcij seksualno-
sti ali na izjemne poskuse subverzije, ki bi s popularizacijo utegnili nače-
ti sam spolni red. Dokler ostajajo ti alternativni načini spolnega življenja,
četudi vznikajo v obče pripoznanih družbenih skupinah, stvar seksualne
margine ali nevidnih intimnih praks posameznic/-kov, v obstoječih okvi-
rih nimajo dovolj tiste družbene sile, ki bi sama po sebi že pomenila spre-
membo. Na to, kako izolirani so pojavi alternativnega dekliškega vedenja,
povezanega s spolnostjo, kažejo, denimo, rezultati raziskav o spletnih tve-
ganjih z vidika spola. Delitev vlog je povsem v redu konvencionalnih za-
