Page 106 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 106
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
ni seksualizaciji oziroma samoseksualizaciji ni speta z določenim pojmo-
vanjem družbe in kulture. Novo refleksivno sebstvo sodobna feministič-
na interpretacija družbe namreč pojmuje kot mehanizem, ki nadomesti ra-
zred, a z njim vendarle reproducira razredna razmerja (Skeggs, v Wood in
Skeggs, 2008: 181).
V analizi fenomenov komercialne seksualizacije deklet iz perspektive
ekonomskih razredov in pripadajočih kulturno-slojnih etnografij poleg
B. Skeggs (Skeggs, v Nayak in Kehily, 2008: 49) družbeno senzibilnost na
področju odraščanja izkazuje tudi, denimo, teoretsko široko priznana V.
Walkerdine. Njene družbeno kritične študije seksualizacije odraščajočih
med drugim argumentirajo, da je medsebojna povezanost med ofenzivno
medijsko in informacijsko-komunikacijsko seksualizacijo deklet in stro-
kovnimi ali poljudnimi interpretacijami, ki govorijo o njihovi submisivno-
sti in družbenem predpisovanju ženskih vlog v seksualnosti, moralistične-
ga značaja. Moralistično izhodišče pa je značilno za relativno ekonomsko
zavarovan svet srednjega razreda, ki zmore varovati svoje otroke pred real-
nostjo financ. Vdor »erotizacije« s popularno kulturo, ki pomeni nižanje
moralnih standardov srednjega razreda (in navidezno nasprotujoča si pred-
stava o vsiljevanju spolnosti odraslih otrokom in ogrožajoči Loliti), dobi
svoj kontrapunkt v nižjih slojih; zanje fantazme, ki segajo od otroške Loli-
te do erotično prisrčnega dekletca, ki lahko omreži pripadnika višjega slo-
ja, pomeni možnost spremembe družbenega statusa (1998: 257–258, 163).
V obeh primerih je objekt želje izza seksualiziranih deklic srednjeslojni
prestiž, ne glede na to, ali ga je treba obdržati ali pridobiti. Na ta način na-
vedena avtorica (sicer posredno) »demistificira« proletarski naboj, ki naj
bi ga s seboj nosila pornografizacija družbe. Glede na že omenjeno tezo
o razredih z vidika kulturnih dobrin je statusni preskok možno razumeti
tudi v razmerjih osebne prepoznavnosti v javnosti in z njo povezanih soci-
alnih virov. Pornografizacija in druge oblike komercialne (samo)seksuali-
zacije so v dekliških in/ali starševskih očeh tako osmišljene kot »povzpe-
tniška« strategija na poti do »slave«.
Kot izhodišče za preciznejšo študijo družbenih in kulturnih pogojev
(samo)pornografizacije naj predstavimo biografski drobec, ki je deloma
fiktiven, deloma pa sestavljen iz več dejanskih pripovedi in opažanj.17 Gre
»izzivala« (Šribar, 2009). Diskurz, ki krivi žrtev (dvakratno žrtvovanje v spolnem nasilju, prvič
v samem aktu in drugič v njegovi interpretaciji), se je v razmerjih komercializirane seksualnos-
ti in dekliškega privzemanja vladajočih seksualnih vlog rekonstruiral in s tem dobil nov zagon.
17 Ta način sva izbrali zaradi spoštovanja etičnih načel raziskovanja, zlasti načela o varovanju os-
ebnih podatkov in človeški integriteti. »Sestavljena zgodba« je način, kako se je prepoznavnos-
ni seksualizaciji oziroma samoseksualizaciji ni speta z določenim pojmo-
vanjem družbe in kulture. Novo refleksivno sebstvo sodobna feministič-
na interpretacija družbe namreč pojmuje kot mehanizem, ki nadomesti ra-
zred, a z njim vendarle reproducira razredna razmerja (Skeggs, v Wood in
Skeggs, 2008: 181).
V analizi fenomenov komercialne seksualizacije deklet iz perspektive
ekonomskih razredov in pripadajočih kulturno-slojnih etnografij poleg
B. Skeggs (Skeggs, v Nayak in Kehily, 2008: 49) družbeno senzibilnost na
področju odraščanja izkazuje tudi, denimo, teoretsko široko priznana V.
Walkerdine. Njene družbeno kritične študije seksualizacije odraščajočih
med drugim argumentirajo, da je medsebojna povezanost med ofenzivno
medijsko in informacijsko-komunikacijsko seksualizacijo deklet in stro-
kovnimi ali poljudnimi interpretacijami, ki govorijo o njihovi submisivno-
sti in družbenem predpisovanju ženskih vlog v seksualnosti, moralistične-
ga značaja. Moralistično izhodišče pa je značilno za relativno ekonomsko
zavarovan svet srednjega razreda, ki zmore varovati svoje otroke pred real-
nostjo financ. Vdor »erotizacije« s popularno kulturo, ki pomeni nižanje
moralnih standardov srednjega razreda (in navidezno nasprotujoča si pred-
stava o vsiljevanju spolnosti odraslih otrokom in ogrožajoči Loliti), dobi
svoj kontrapunkt v nižjih slojih; zanje fantazme, ki segajo od otroške Loli-
te do erotično prisrčnega dekletca, ki lahko omreži pripadnika višjega slo-
ja, pomeni možnost spremembe družbenega statusa (1998: 257–258, 163).
V obeh primerih je objekt želje izza seksualiziranih deklic srednjeslojni
prestiž, ne glede na to, ali ga je treba obdržati ali pridobiti. Na ta način na-
vedena avtorica (sicer posredno) »demistificira« proletarski naboj, ki naj
bi ga s seboj nosila pornografizacija družbe. Glede na že omenjeno tezo
o razredih z vidika kulturnih dobrin je statusni preskok možno razumeti
tudi v razmerjih osebne prepoznavnosti v javnosti in z njo povezanih soci-
alnih virov. Pornografizacija in druge oblike komercialne (samo)seksuali-
zacije so v dekliških in/ali starševskih očeh tako osmišljene kot »povzpe-
tniška« strategija na poti do »slave«.
Kot izhodišče za preciznejšo študijo družbenih in kulturnih pogojev
(samo)pornografizacije naj predstavimo biografski drobec, ki je deloma
fiktiven, deloma pa sestavljen iz več dejanskih pripovedi in opažanj.17 Gre
»izzivala« (Šribar, 2009). Diskurz, ki krivi žrtev (dvakratno žrtvovanje v spolnem nasilju, prvič
v samem aktu in drugič v njegovi interpretaciji), se je v razmerjih komercializirane seksualnos-
ti in dekliškega privzemanja vladajočih seksualnih vlog rekonstruiral in s tem dobil nov zagon.
17 Ta način sva izbrali zaradi spoštovanja etičnih načel raziskovanja, zlasti načela o varovanju os-
ebnih podatkov in človeški integriteti. »Sestavljena zgodba« je način, kako se je prepoznavnos-
