Page 99 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 99
Ne plavati s tokom: sodobne taktike odporništva
di zgodnjega poudarjanja pozitivnih vplivov uporabe novih tehničnih me-
dijev (predvsem radia) na globalno zavest, poudarjanja pomena dimenzi-
je oziroma »osi časa« za prihodnji prostorsko-časovni globalni red in za-
radi predstave o »zvezdnem jeziku«, ki jo je mogoče brati tudi kot kon-
cept globalnega medija.28 Hlebnikov rusko telegrafsko agencijo ROSTA,
za katero je sam delal leta 1921, v besedilu Radio prihodnosti (1921) razu-
me kot »zavest človeštva«, kot njegove »možgane«, »enotno točko volje
ljudstva«. Hlebnikov, ki na poetičen način misli o prihodnji vlogi množič-
nih medijev (radia in televizije), tako vidi velik pomen v osrednji oddajni
postaji, misli pa tudi o medijski mreži – »celotna dežela bo prekrita z ra-
dijskimi postajami«.29 A v njegovi viziji radio prihodnosti, ki pomeni »mi-
gotanje tistih pojavov, ki so v trenutku preneseni v daljavo«,30 ne pomeni
le prenosa zvočnih, temveč tudi vizualnih informacij ter celo čutnih dra-
žljajev za vonj in okus.
Naslednja referenca iz zgodovine modernizma je za Peljhana Bertolt
Brecht s svojo »teorijo radia« (1927–32). V spisu »Radio kot komunika-
cijska naprava« je Brecht kritičen do radijskega medija, saj ta po njegovem
služi za utrjevanje obstoječih družbenih razmer. Zato pa sam predlaga: »Iz
naprave za distribucijo je treba radio spremeniti v napravo za komunikaci-
jo. Radio bi bil najveličastnejša naprava za komunikacijo v javnem življe-
nju, kar si jih je mogoče predstavljati /…/ to bi bil, če bi lahko tudi spre-
jemal, ne samo oddajal, torej če poslušalci ne bi samo poslušali, ampak bi
lahko tudi govorili, in če jih radio ne bi izoliral, ampak vzpostavil med nji-
mi odnos.«31
Taktični mediji
Ravno v tej točki, kjer medijski sistem prehaja od zgolj distribucijske vlo-
ge oddajniških sistemov k interaktivnemu modelu komunikacijske mreže
– micelija –, kjer je vsak sprejemnik lahko hkrati tudi distributer, kar naj
ne bi bila več utopija v sedanjem času, temveč dejanskost, ki jo živimo, se
Peljhanovo delo od strategije retroutopizma, kot jo prepričljivo predstavi
Inke Arns, premakne v taktično medijsko delovanje. Čeprav je za Peljha-
na v več projektih med letoma 1997 in 2001 (Situacije v Wardenclyffu, So-
28 N. d., 248–249.
29 Velimir V. Hlebnikov, Werke – Poesie Prosa Schriften Briefe (ur. Peter Urban), Reinbek pri
Hamburgu: Rowohlt Tb., 1985, 272.
30 N. d., 273.
31 Bertolt Brecht, »Radiotheorie«, v: Schriften zur Literatur und Kunst, 1920–1939, 1. zvezek,
Berlin, Weimar, 1966, 140–141. Glej tudi: Bertolt Brecht, »Radio kot komunikacijski aparat«,
v: Umetnikova pot (ur. Dušan Voglar), Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987, 96.
di zgodnjega poudarjanja pozitivnih vplivov uporabe novih tehničnih me-
dijev (predvsem radia) na globalno zavest, poudarjanja pomena dimenzi-
je oziroma »osi časa« za prihodnji prostorsko-časovni globalni red in za-
radi predstave o »zvezdnem jeziku«, ki jo je mogoče brati tudi kot kon-
cept globalnega medija.28 Hlebnikov rusko telegrafsko agencijo ROSTA,
za katero je sam delal leta 1921, v besedilu Radio prihodnosti (1921) razu-
me kot »zavest človeštva«, kot njegove »možgane«, »enotno točko volje
ljudstva«. Hlebnikov, ki na poetičen način misli o prihodnji vlogi množič-
nih medijev (radia in televizije), tako vidi velik pomen v osrednji oddajni
postaji, misli pa tudi o medijski mreži – »celotna dežela bo prekrita z ra-
dijskimi postajami«.29 A v njegovi viziji radio prihodnosti, ki pomeni »mi-
gotanje tistih pojavov, ki so v trenutku preneseni v daljavo«,30 ne pomeni
le prenosa zvočnih, temveč tudi vizualnih informacij ter celo čutnih dra-
žljajev za vonj in okus.
Naslednja referenca iz zgodovine modernizma je za Peljhana Bertolt
Brecht s svojo »teorijo radia« (1927–32). V spisu »Radio kot komunika-
cijska naprava« je Brecht kritičen do radijskega medija, saj ta po njegovem
služi za utrjevanje obstoječih družbenih razmer. Zato pa sam predlaga: »Iz
naprave za distribucijo je treba radio spremeniti v napravo za komunikaci-
jo. Radio bi bil najveličastnejša naprava za komunikacijo v javnem življe-
nju, kar si jih je mogoče predstavljati /…/ to bi bil, če bi lahko tudi spre-
jemal, ne samo oddajal, torej če poslušalci ne bi samo poslušali, ampak bi
lahko tudi govorili, in če jih radio ne bi izoliral, ampak vzpostavil med nji-
mi odnos.«31
Taktični mediji
Ravno v tej točki, kjer medijski sistem prehaja od zgolj distribucijske vlo-
ge oddajniških sistemov k interaktivnemu modelu komunikacijske mreže
– micelija –, kjer je vsak sprejemnik lahko hkrati tudi distributer, kar naj
ne bi bila več utopija v sedanjem času, temveč dejanskost, ki jo živimo, se
Peljhanovo delo od strategije retroutopizma, kot jo prepričljivo predstavi
Inke Arns, premakne v taktično medijsko delovanje. Čeprav je za Peljha-
na v več projektih med letoma 1997 in 2001 (Situacije v Wardenclyffu, So-
28 N. d., 248–249.
29 Velimir V. Hlebnikov, Werke – Poesie Prosa Schriften Briefe (ur. Peter Urban), Reinbek pri
Hamburgu: Rowohlt Tb., 1985, 272.
30 N. d., 273.
31 Bertolt Brecht, »Radiotheorie«, v: Schriften zur Literatur und Kunst, 1920–1939, 1. zvezek,
Berlin, Weimar, 1966, 140–141. Glej tudi: Bertolt Brecht, »Radio kot komunikacijski aparat«,
v: Umetnikova pot (ur. Dušan Voglar), Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987, 96.
