Page 98 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 98
Transumetnost
cu modernizma umetniški projekti sprva nomadsko sprehajajo po zgodovi-
ni, ki jo na različne načine kombinirajo, rekombinirajo in pišejo na novo (ta
val se sklada s številnimi teorijami o postmodernizmu v umetnosti),24 se to-
rej ukvarjajo predvsem z revizijo, pa se kasnejše prakse le očitneje osredoto-
čajo na danes in jutri. Retroutopizem, kot termin za določene prakse upo-
rablja Inke Arns, bi v tem smislu lahko razumeli kot vmesno stopnjo med
retroavantgardo in medijskim aktivizmom, ko se sodobne prakse še vedno
očitno ozirajo nazaj v zgodovinski arhiv avantgardnih prispevkov, pri če-
mer želijo v sedanjosti realizirati tisto, kar je bilo morda nekoč prepozna-
no kot utopično (od tod njihovo pomembno razmerje z utopijo). Inke Arns
o retroutopizmu zapiše: »Ta umetniški spoprijem z zgodovinsko avantgar-
do v nekakšnem retrospektivnem, medijskoarheološkem pregledu utopij
avantgarde preverja medijskotehnične možnosti, ki so v avantgardi priso-
tne, a niso uresničene. /…/ V nasprotju z drugimi tremi usmeritvami [re-
troavantgarda, postutopizem, neoutopizem] /…/ je zanj značilen poudar-
jen medijskoarheološki interes za ponovno aktiviranje medijskih in tehno-
loških utopij zgodovinske/ih (predvsem vzhodnoevropske/ih) avantgard/
e.«25 Arns najde vzporednico temu konceptu v konceptu arheologije medi-
jev, ki ga najde pri Siegfriedu Zielinskem. Arheologija medijev »[i]z seda-
njega trenutka izvije časovno premico in jo prek minulih dogodkov in oseb
usmeri v možno prihodnost. Velikopotezno išče ideje, načrte in prakse, ki
se ukvarjajo s pozabljenimi, potlačenimi ali doslej neznanimi pustolovšči-
nami možne sedanjosti medijskega.«26 Retroutopizem najde Arns v delu
Vadima Fiškina in Marka Peljhana, ki se »osredotočata izključno na ne-
realizirane (tehnične) utopije zgodovinske avantgarde«,27 kozmokinetični
kabinet Noordung Dragana Živadinova (sprva gledališki oddelek NSK) pa
ji predstavlja hibridni vezni člen med retroavantgardo osemdesetih in re-
troutopizmom devetdesetih let.
Marko Peljhan svoje delo navezuje na nekaj imen z začetka dvajsetega
stoletja – ta so: Velimir Hlebnikov, Bertolt Brecht in Nikola Tesla. Hleb-
nikov (predstavnik ruskega futurizma) je za Peljhana danes aktualen zara-
24 Bürgerjev izraz neoavantgarda je v primeru teh praks vprašljiv – neoavantgarde, ki se pojavlja-
jo v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, so po njegovem predvsem manj radikalne in manj
utopične od zgodovinskih avantgard, poleg tega pa pristajajo na umetnostno institucijo. Primer
neoavantgarde je za Bürgerja popart.
25 Inke Arns, Avantgarda v vzvratnem ogledalu: sprememba paradigem recepcije avantgarde v
(nekdanji) Jugoslaviji in Rusiji od 80. let do danes, 265.
26 Siegfried Zielinski, Archäologie der Medien. Zur Tiefenzeit als Zwischenspiele in der Geschich-
te, besedilo na zavihku.
27 Inke Arns, Avantgarda v vzvratnem ogledalu: sprememba paradigem recepcije avantgarde v
(nekdanji) Jugoslaviji in Rusiji od 80. let do danes, 265.
cu modernizma umetniški projekti sprva nomadsko sprehajajo po zgodovi-
ni, ki jo na različne načine kombinirajo, rekombinirajo in pišejo na novo (ta
val se sklada s številnimi teorijami o postmodernizmu v umetnosti),24 se to-
rej ukvarjajo predvsem z revizijo, pa se kasnejše prakse le očitneje osredoto-
čajo na danes in jutri. Retroutopizem, kot termin za določene prakse upo-
rablja Inke Arns, bi v tem smislu lahko razumeli kot vmesno stopnjo med
retroavantgardo in medijskim aktivizmom, ko se sodobne prakse še vedno
očitno ozirajo nazaj v zgodovinski arhiv avantgardnih prispevkov, pri če-
mer želijo v sedanjosti realizirati tisto, kar je bilo morda nekoč prepozna-
no kot utopično (od tod njihovo pomembno razmerje z utopijo). Inke Arns
o retroutopizmu zapiše: »Ta umetniški spoprijem z zgodovinsko avantgar-
do v nekakšnem retrospektivnem, medijskoarheološkem pregledu utopij
avantgarde preverja medijskotehnične možnosti, ki so v avantgardi priso-
tne, a niso uresničene. /…/ V nasprotju z drugimi tremi usmeritvami [re-
troavantgarda, postutopizem, neoutopizem] /…/ je zanj značilen poudar-
jen medijskoarheološki interes za ponovno aktiviranje medijskih in tehno-
loških utopij zgodovinske/ih (predvsem vzhodnoevropske/ih) avantgard/
e.«25 Arns najde vzporednico temu konceptu v konceptu arheologije medi-
jev, ki ga najde pri Siegfriedu Zielinskem. Arheologija medijev »[i]z seda-
njega trenutka izvije časovno premico in jo prek minulih dogodkov in oseb
usmeri v možno prihodnost. Velikopotezno išče ideje, načrte in prakse, ki
se ukvarjajo s pozabljenimi, potlačenimi ali doslej neznanimi pustolovšči-
nami možne sedanjosti medijskega.«26 Retroutopizem najde Arns v delu
Vadima Fiškina in Marka Peljhana, ki se »osredotočata izključno na ne-
realizirane (tehnične) utopije zgodovinske avantgarde«,27 kozmokinetični
kabinet Noordung Dragana Živadinova (sprva gledališki oddelek NSK) pa
ji predstavlja hibridni vezni člen med retroavantgardo osemdesetih in re-
troutopizmom devetdesetih let.
Marko Peljhan svoje delo navezuje na nekaj imen z začetka dvajsetega
stoletja – ta so: Velimir Hlebnikov, Bertolt Brecht in Nikola Tesla. Hleb-
nikov (predstavnik ruskega futurizma) je za Peljhana danes aktualen zara-
24 Bürgerjev izraz neoavantgarda je v primeru teh praks vprašljiv – neoavantgarde, ki se pojavlja-
jo v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, so po njegovem predvsem manj radikalne in manj
utopične od zgodovinskih avantgard, poleg tega pa pristajajo na umetnostno institucijo. Primer
neoavantgarde je za Bürgerja popart.
25 Inke Arns, Avantgarda v vzvratnem ogledalu: sprememba paradigem recepcije avantgarde v
(nekdanji) Jugoslaviji in Rusiji od 80. let do danes, 265.
26 Siegfried Zielinski, Archäologie der Medien. Zur Tiefenzeit als Zwischenspiele in der Geschich-
te, besedilo na zavihku.
27 Inke Arns, Avantgarda v vzvratnem ogledalu: sprememba paradigem recepcije avantgarde v
(nekdanji) Jugoslaviji in Rusiji od 80. let do danes, 265.
