Page 102 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 102
Transumetnost
da je medijski aktivist tista oseba, ki se zanima za politične in socialne za-
deve ter uporablja alternativni način za reševanje problema oziroma pride
do medijskega aktivizma takrat, kadar nekdo nasprotuje obstoječemu sis-
temu oziroma institucijam (npr. muzejem, šolam, mrežam) in pri tem upo-
rablja (množične) medije. Medijski aktivist tako uhaja vsakršni dogmatič-
ni politiki.39
Kritiške, odporniške in politične strategije so v sodobni umetnosti ve-
likega pomena. Igor Zabel v eseju »Sodobna umetnost in institucionalni
sistem« našteje nekaj takšnih strategij, ki so lahko uporabljene v umetno-
sti: 1. razkrivanje spregledanih in skrivnih mehanizmov, ki jih moč upora-
blja za družbeni nadzor in discipliniranje, 2. odkrivanje alternativnih rab
obstoječih mehanizmov in tehnologij, 3. iskanje in razvijanje alternativ-
nih modelov ekonomskega, socialnega in političnega ravnanja in 4. iska-
nje možnosti za paralelne (včasih le začasne) skupnosti oziroma družbe-
ne skupine.40 Zabel poudari dva ključna koncepta odporniških strategij –
avtonomijo (v smislu »začasnih avtonomnih con«, kot jih razlaga Hakim
Bay) in invencijo. V avtonomiji se ustvarijo vzporedni prostori, mehanizmi
in skupine, ki se lahko izmaknejo vladajočim družbenim sistemom, v in-
venciji pa umetnost bodisi najde bodisi izumlja nove pripomočke ali rabe,
ki táko avtonomijo omogočajo. Primer takšne umetniške prakse je za Za-
bela delo Marka Peljhana, ki svoje delo opiše kot »strategije minimalnega
odpora«, s čimer poudarja, da je odporniška umetnost, četudi velikopote-
zna, le majhna točka odpora v primerjavi z velikanskimi sistemi ekonom-
ske, vojaške in politične moči.
Peljhan si prizadeva taktično delovati v družbi kontrole. Da bi začrtal
smernice svojega programa, proučuje osnove strateškega delovanja, ki »pa
so neposredni povzetki iz sodobne ameriške vojaške doktrine komande,
kontrole in komunikacij.«41 Projekt Macrolab se je pričel z namenom usta-
novitve neodvisnega in samozadostnega sistema in raziskovalne strukture
v izolaciji. Macrolab se osredinja na telekomunikacije, klimatske spremem-
be in migracijske vzorce.42 Peljhan v svojem delu kaže kontinuiran interes
za nevidni signalni teritorij, ki ga politična, vojaška in ekonomska moč po
eni strani izrabljajo za lastno komunikacijo in strateško načrtovanje, po
39 Toshiya Ueno, »Who is a Media Activist?«, htm>, 22. 4. 2008.
40 Igor Zabel, Eseji I: o moderni in sodobni umetnosti, Ljubljana: Založba /*cf., 2006, 191–192.
41 Marko Peljhan, »Strategije minimalnega odpora – analiza taktičnega delovanja v družbi kontro-
le«, v: Svet umetnosti, Ljubljana: SCCA, 1999, htm>, 4. 4. 2009.
42
da je medijski aktivist tista oseba, ki se zanima za politične in socialne za-
deve ter uporablja alternativni način za reševanje problema oziroma pride
do medijskega aktivizma takrat, kadar nekdo nasprotuje obstoječemu sis-
temu oziroma institucijam (npr. muzejem, šolam, mrežam) in pri tem upo-
rablja (množične) medije. Medijski aktivist tako uhaja vsakršni dogmatič-
ni politiki.39
Kritiške, odporniške in politične strategije so v sodobni umetnosti ve-
likega pomena. Igor Zabel v eseju »Sodobna umetnost in institucionalni
sistem« našteje nekaj takšnih strategij, ki so lahko uporabljene v umetno-
sti: 1. razkrivanje spregledanih in skrivnih mehanizmov, ki jih moč upora-
blja za družbeni nadzor in discipliniranje, 2. odkrivanje alternativnih rab
obstoječih mehanizmov in tehnologij, 3. iskanje in razvijanje alternativ-
nih modelov ekonomskega, socialnega in političnega ravnanja in 4. iska-
nje možnosti za paralelne (včasih le začasne) skupnosti oziroma družbe-
ne skupine.40 Zabel poudari dva ključna koncepta odporniških strategij –
avtonomijo (v smislu »začasnih avtonomnih con«, kot jih razlaga Hakim
Bay) in invencijo. V avtonomiji se ustvarijo vzporedni prostori, mehanizmi
in skupine, ki se lahko izmaknejo vladajočim družbenim sistemom, v in-
venciji pa umetnost bodisi najde bodisi izumlja nove pripomočke ali rabe,
ki táko avtonomijo omogočajo. Primer takšne umetniške prakse je za Za-
bela delo Marka Peljhana, ki svoje delo opiše kot »strategije minimalnega
odpora«, s čimer poudarja, da je odporniška umetnost, četudi velikopote-
zna, le majhna točka odpora v primerjavi z velikanskimi sistemi ekonom-
ske, vojaške in politične moči.
Peljhan si prizadeva taktično delovati v družbi kontrole. Da bi začrtal
smernice svojega programa, proučuje osnove strateškega delovanja, ki »pa
so neposredni povzetki iz sodobne ameriške vojaške doktrine komande,
kontrole in komunikacij.«41 Projekt Macrolab se je pričel z namenom usta-
novitve neodvisnega in samozadostnega sistema in raziskovalne strukture
v izolaciji. Macrolab se osredinja na telekomunikacije, klimatske spremem-
be in migracijske vzorce.42 Peljhan v svojem delu kaže kontinuiran interes
za nevidni signalni teritorij, ki ga politična, vojaška in ekonomska moč po
eni strani izrabljajo za lastno komunikacijo in strateško načrtovanje, po
39 Toshiya Ueno, »Who is a Media Activist?«,
40 Igor Zabel, Eseji I: o moderni in sodobni umetnosti, Ljubljana: Založba /*cf., 2006, 191–192.
41 Marko Peljhan, »Strategije minimalnega odpora – analiza taktičnega delovanja v družbi kontro-
le«, v: Svet umetnosti, Ljubljana: SCCA, 1999,
42
