Page 95 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 95
Ne plavati s tokom: sodobne taktike odporništva
Prav tako bi morala v hibridizirani in mrežni obliki današnje transkul-
ture logika enoznačne usmerjenosti odpovedati, kar pa ne sme pomeni-
ti, da v sodobni družbi in kulturi ne obstajajo centri moči. Moč posame-
zne pozicije oblasti se lahko meri glede na njeno zmožnost distribucije in
upravljanja oziroma manipuliranja z informacijami. V luči padca moder-
nih konceptov enotnosti, totalitete, resnice in napredka, ob spoznanju,
da nič ni zares resnično, zaključeno in trdno, se zahteva po dekonstrukci-
ji enega samega, enotnega dominantnega diskurza danes izkaže za moder-
no utopično zahtevo, podobno zahtevi (modernih) zgodovinskih avant-
gard po totalni spremembi nečesa, kar obstaja v svoji integriteti, enotno-
sti, pri čemer je po drugi strani tudi tisto, kar se zahteva, v sebi prav tako
totalno. Sodobnik je vmrežen v številne diskurze, več med njimi je domi-
nantnih na različnih nivojih in se med seboj prepletajo. Moč je torej da-
nes kompleksno strukturirana, zato morajo biti tudi sodobne taktike od-
porništva temu ustreznih oblik. Negri in Hardt celo ne govorita o odpor-
ništvu, temveč o uporništvu, o aktivistu, ki se upira, čeprav ne več na mo-
derni način, saj Imperij s svojimi globalnimi mrežami ne vključuje moder-
nih strojev oblasti. Kljub temu, pravita, »vztrajamo pri trditvi, da je kon-
strukcija Imperija korak naprej. Tako zavračamo kakršnokoli nostalgijo po
predhodnih oblastnih strukturah in vsakršno politično strategijo – kot je
poskus oživitve nacionalne države, ki bi varovala pred globalnim kapita-
lom – ki vključuje vračanje k tej stari ureditvi.«18 Strukturiranje oblasti je
danes specifično in ustreza modelu mreže – ta je tista, ki realizira kontro-
lo in tista, ki daje garancijo varnosti za pozicije oblasti. Zato pa za Negri-
ja in Hardta: »Danes prvo vprašanje politične filozofije ni, če ali celo za-
kaj obstajata uporništvo in puntarstvo, ampak prej, kako določiti sovražni-
ka, proti kateremu se upirati. Pogosto je nezmožnost identifikacije sovra-
žnika tista, ki voljo do upora spelje na tako paradoksalen teren. Identifika-
cija sovražnika pa ni majhna naloga, če upoštevamo, da se izkoriščanje ne
nagiba več k specifičnemu kraju ter da smo pogreznjeni v sistem oblasti, ki
je tako globok in kompleksen, da ne moremo več določiti specifičnih raz-
lik ali mere. Izkoriščanje, odtujitev in komando dojemamo kot sovražnike,
vendar ne vemo, kje se produkcija zatiranja nahaja.«19
***
Sodobne kritično-odporniške pristope bi stežka prepoznali kot subver-
zivne v smislu prikritega delovanja z ambicijami po popolnem prevratu.
Danes se je umetnost morda otresla utopičnosti v stilu nalog za popolno
18 Antonio Negri, Michael Hardt, Imperij, 48.
19 N. d., 177.
Prav tako bi morala v hibridizirani in mrežni obliki današnje transkul-
ture logika enoznačne usmerjenosti odpovedati, kar pa ne sme pomeni-
ti, da v sodobni družbi in kulturi ne obstajajo centri moči. Moč posame-
zne pozicije oblasti se lahko meri glede na njeno zmožnost distribucije in
upravljanja oziroma manipuliranja z informacijami. V luči padca moder-
nih konceptov enotnosti, totalitete, resnice in napredka, ob spoznanju,
da nič ni zares resnično, zaključeno in trdno, se zahteva po dekonstrukci-
ji enega samega, enotnega dominantnega diskurza danes izkaže za moder-
no utopično zahtevo, podobno zahtevi (modernih) zgodovinskih avant-
gard po totalni spremembi nečesa, kar obstaja v svoji integriteti, enotno-
sti, pri čemer je po drugi strani tudi tisto, kar se zahteva, v sebi prav tako
totalno. Sodobnik je vmrežen v številne diskurze, več med njimi je domi-
nantnih na različnih nivojih in se med seboj prepletajo. Moč je torej da-
nes kompleksno strukturirana, zato morajo biti tudi sodobne taktike od-
porništva temu ustreznih oblik. Negri in Hardt celo ne govorita o odpor-
ništvu, temveč o uporništvu, o aktivistu, ki se upira, čeprav ne več na mo-
derni način, saj Imperij s svojimi globalnimi mrežami ne vključuje moder-
nih strojev oblasti. Kljub temu, pravita, »vztrajamo pri trditvi, da je kon-
strukcija Imperija korak naprej. Tako zavračamo kakršnokoli nostalgijo po
predhodnih oblastnih strukturah in vsakršno politično strategijo – kot je
poskus oživitve nacionalne države, ki bi varovala pred globalnim kapita-
lom – ki vključuje vračanje k tej stari ureditvi.«18 Strukturiranje oblasti je
danes specifično in ustreza modelu mreže – ta je tista, ki realizira kontro-
lo in tista, ki daje garancijo varnosti za pozicije oblasti. Zato pa za Negri-
ja in Hardta: »Danes prvo vprašanje politične filozofije ni, če ali celo za-
kaj obstajata uporništvo in puntarstvo, ampak prej, kako določiti sovražni-
ka, proti kateremu se upirati. Pogosto je nezmožnost identifikacije sovra-
žnika tista, ki voljo do upora spelje na tako paradoksalen teren. Identifika-
cija sovražnika pa ni majhna naloga, če upoštevamo, da se izkoriščanje ne
nagiba več k specifičnemu kraju ter da smo pogreznjeni v sistem oblasti, ki
je tako globok in kompleksen, da ne moremo več določiti specifičnih raz-
lik ali mere. Izkoriščanje, odtujitev in komando dojemamo kot sovražnike,
vendar ne vemo, kje se produkcija zatiranja nahaja.«19
***
Sodobne kritično-odporniške pristope bi stežka prepoznali kot subver-
zivne v smislu prikritega delovanja z ambicijami po popolnem prevratu.
Danes se je umetnost morda otresla utopičnosti v stilu nalog za popolno
18 Antonio Negri, Michael Hardt, Imperij, 48.
19 N. d., 177.
