Page 96 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 96
Transumetnost
dekonstrukcijo obstoječe družbene, politične ureditve z zahtevo po total-
ni spremembi (družbe ali tudi le umetnostne institucije), kakršno pa lahko
srečamo v modernih avantgardah.20 Kritično odporništvo v sodobni ume-
tnosti se tudi izogiba politizaciji umetnosti, kot jo npr. zahteva Walter Be-
njamin, torej v smislu podrejenosti oziroma služenju določenim politič-
nim ideologijam. Sodobne prakse si prej prizadevajo s sugestijami, ki ho-
čejo prispevati k majhnim ali postopnim družbenim spremembam, npr. v
nekem segmentu ali področju, pri čemer so postale aktualne teme potro-
šništvo, ekologija in zaščita deprivilegiranih družbenih skupin ali posame-
znikov. Sodobni kritični projekti in odporniške prakse črpajo iz kritične
teorije družbe in kot zgodovinske avantgarde pogosto uporabljajo strate-
gije, s katerimi izzovejo šok ali povzročijo škandal. Obenem pa se sodob-
ne prakse pojavljajo v značilnih okoliščinah telekomunikacijskih sistemov
in mrežnega strukturiranja. Kritično odporništvo raziskuje informacijske
sisteme in detektira hrup, ki je po informacijski teoriji vsaj tako močan kot
sam signal ali pa še močnejši in ne more biti prezrt. Hrup (kot ga je defi-
nirala matematična teorija komunikacije, 1948: C. E. Shannon, oče kiber-
dobe) v sistem vnaša napake, negotovost, izgube in nezmožnost. S kritič-
no dekonstrukcijo premis sodobne družbe lahko razumevamo, kako delu-
je proizvodnja hegemonskih signalov in hrupa. Kritični odporniški in ak-
tivistični pristopi v današnji kulturi so pomembni, ker stimulirajo kritič-
no misel v javnosti. Na podoben način vidi Noam Chomsky vlogo inte-
lektualcev – zanj so ti tisti, ki razkrivajo laži vlad, analizirajo dejanja gle-
de na njihove vzroke in motive ter lahko celo pokažejo na prikrite inten-
ce. Moč, ki jo imajo intelektualci, izvira iz politične moči, pristopa do in-
formacij in svobode govore; njihova odgovornost je v govorjenju resnice in
razkrivanju laži.21
Odporniške prakse se zanimajo za centre moči, ki držijo roko nad viso-
ko tehnologijo. Dominantni segment družbe predstavljajo tisti agenti, ki
posedujejo politično in ekonomsko moč, ter tisti centri moči, kjer se izvaja
medijski nadzor oziroma nadzor nad distribucijo in kroženjem informacij.
Sodobne umetniške prakse, ki sledijo logiki komunikacijsko-informacij-
ske družbe in ki se zavedajo principa, da je v micelijski strukturi uporabnik
tudi potencialni distributer (kar je glede na obstoječe dominantne mre-
20 S tem mislim zlasti na levoheglovske avantgardne tendence, ki so bile utemeljene v drugi po-
lovici devetnajstega stoletja in zahtevajo totalno spremembo družbe – kot takšno avantgardo se
npr. po Leninu razume partijo v komunistični revoluciji. Poleg teh se v začetku dvajsetega stole-
tja pojavlja še vrsta radikalnih avantgardnih tendenc v umetnosti, ki sledijo različnim političnim
usmeritvam – tako npr. italijanski futuristi ne podpirajo komunizma, temveč fašizem.
21 Noam Chomsky, Somrak demokracije, Ljubljana: Studia humanitatis, 1997, 9–10.
dekonstrukcijo obstoječe družbene, politične ureditve z zahtevo po total-
ni spremembi (družbe ali tudi le umetnostne institucije), kakršno pa lahko
srečamo v modernih avantgardah.20 Kritično odporništvo v sodobni ume-
tnosti se tudi izogiba politizaciji umetnosti, kot jo npr. zahteva Walter Be-
njamin, torej v smislu podrejenosti oziroma služenju določenim politič-
nim ideologijam. Sodobne prakse si prej prizadevajo s sugestijami, ki ho-
čejo prispevati k majhnim ali postopnim družbenim spremembam, npr. v
nekem segmentu ali področju, pri čemer so postale aktualne teme potro-
šništvo, ekologija in zaščita deprivilegiranih družbenih skupin ali posame-
znikov. Sodobni kritični projekti in odporniške prakse črpajo iz kritične
teorije družbe in kot zgodovinske avantgarde pogosto uporabljajo strate-
gije, s katerimi izzovejo šok ali povzročijo škandal. Obenem pa se sodob-
ne prakse pojavljajo v značilnih okoliščinah telekomunikacijskih sistemov
in mrežnega strukturiranja. Kritično odporništvo raziskuje informacijske
sisteme in detektira hrup, ki je po informacijski teoriji vsaj tako močan kot
sam signal ali pa še močnejši in ne more biti prezrt. Hrup (kot ga je defi-
nirala matematična teorija komunikacije, 1948: C. E. Shannon, oče kiber-
dobe) v sistem vnaša napake, negotovost, izgube in nezmožnost. S kritič-
no dekonstrukcijo premis sodobne družbe lahko razumevamo, kako delu-
je proizvodnja hegemonskih signalov in hrupa. Kritični odporniški in ak-
tivistični pristopi v današnji kulturi so pomembni, ker stimulirajo kritič-
no misel v javnosti. Na podoben način vidi Noam Chomsky vlogo inte-
lektualcev – zanj so ti tisti, ki razkrivajo laži vlad, analizirajo dejanja gle-
de na njihove vzroke in motive ter lahko celo pokažejo na prikrite inten-
ce. Moč, ki jo imajo intelektualci, izvira iz politične moči, pristopa do in-
formacij in svobode govore; njihova odgovornost je v govorjenju resnice in
razkrivanju laži.21
Odporniške prakse se zanimajo za centre moči, ki držijo roko nad viso-
ko tehnologijo. Dominantni segment družbe predstavljajo tisti agenti, ki
posedujejo politično in ekonomsko moč, ter tisti centri moči, kjer se izvaja
medijski nadzor oziroma nadzor nad distribucijo in kroženjem informacij.
Sodobne umetniške prakse, ki sledijo logiki komunikacijsko-informacij-
ske družbe in ki se zavedajo principa, da je v micelijski strukturi uporabnik
tudi potencialni distributer (kar je glede na obstoječe dominantne mre-
20 S tem mislim zlasti na levoheglovske avantgardne tendence, ki so bile utemeljene v drugi po-
lovici devetnajstega stoletja in zahtevajo totalno spremembo družbe – kot takšno avantgardo se
npr. po Leninu razume partijo v komunistični revoluciji. Poleg teh se v začetku dvajsetega stole-
tja pojavlja še vrsta radikalnih avantgardnih tendenc v umetnosti, ki sledijo različnim političnim
usmeritvam – tako npr. italijanski futuristi ne podpirajo komunizma, temveč fašizem.
21 Noam Chomsky, Somrak demokracije, Ljubljana: Studia humanitatis, 1997, 9–10.
