Page 97 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 97
Ne plavati s tokom: sodobne taktike odporništva
že zgolj idealni model, ne pa tudi dejanska praksa), niso zgolj interaktivne,
temveč značilno stremijo k lastni zmožnosti manipuliranja z informacija-
mi. Vzpostavljajo razne medijske matrice, znotraj katerih upravljajo in ma-
nipulirajo z informacijami – s tem so bistveno vezane na preizpraševanje,
pozicioniranje in manipuliranje s kulturno, družbeno, ekonomsko oziro-
ma politično močjo. Kritični in aktivistični pristopi, ki jih najdemo tudi na
področju umetnosti, funkcionirajo kot mesto preizpraševanja vladajočih
diskurzov in njihovih načinov kodifikacije oziroma kot mesto odpora pro-
ti obstoječim, domnevno naravnim vzorcem in ideologijam ter proti vsak-
danjim oblikam družbene in politične dominacije. Umetnost ima zmo-
žnost, da razkrije skrita razmerja moči in nadzorne mehanizme družbe-
ne dominacije, prav tako pa lahko pokaže tudi možne alternative tem od-
nosom in modelom. Ob razkrivanju in dekonstrukciji dominantnih meha-
nizmov s svojimi učinki odporniške prakse sáme proizvajajo hrup v siste-
mu. V bolj radikalnih pristopih kulturni aktivisti poskušajo prevzeti (zase-
sti) oddajniške položaje, s čimer imajo možnost zadržati informacijo in vsaj
začasno prevzeti pozicijo moči.
Tudi manj velikopotezne prakse, ki sledijo preprostim »naredi sam«
oziroma »bricolage« vodilom (kot npr. pri Sašu Sedlačku), prav tako ka-
žejo na princip odporništva proti vse bolj homogenizirani kapitalistični
družbi.
Vzlet: od retroavantgarde prek (retro)utopizma h
globalnemu povezovanju
V osemdesetih (Laibach, Monumentalna retroavantgarda, 1983) in še
zlasti v devetdesetih (prek Petra Weibla, Marine Gržinić in skupine Irwin)
se uveljavi termin retroavantgarda, ki prinaša revizijo umetnostne zgodovi-
ne in predstavlja alternativo prevladujočim velikim pripovedim Zahoda –
Irwin tako razvije koncept »vzhodnega modernizma«.22 Ponovno pisanje
zgodovine sovpada s tedaj nedavno ozaveščenostjo glede konstruiranosti
zgodovine, ki se razvije predvsem prek poststrukturalizma.23 Če se po kon-
22 Borut Vogelnik pravi: »Retrogarda je dejanje umeščanja specifične umetniške prakse, ki ima
na območju nekdanje Jugoslavije petdesetletno tradicijo in ki doslej ni bila razumljena kot pove-
zana celota. Retrogarda naredi vidno kontinuiteto dejavnosti umetnikov različnih generacij, ki
so vsak v svojem obdobju veljali za avantgardo.« Navedeno po: Inke Arns, Avantgarda v vzvra-
tnem ogledalu: sprememba paradigem recepcije avantgarde v (nekdanji) Jugoslaviji in Rusiji od 80.
let do danes, Ljubljana: Maska, 2006, 97.
23 Leta 1962 že Claude Lévi-Strauss s strukturalistične pozicije piše o problemu zgodovinopis-
ja in zgodovinskega dejstva, še zlasti pa k problematiziranju zgodovinskih pripovedi pripomore
kasnejši val poststrukturalističnih mislecev z Michelom Foucaultom in Jacquesom Derridajem
na čelu.
že zgolj idealni model, ne pa tudi dejanska praksa), niso zgolj interaktivne,
temveč značilno stremijo k lastni zmožnosti manipuliranja z informacija-
mi. Vzpostavljajo razne medijske matrice, znotraj katerih upravljajo in ma-
nipulirajo z informacijami – s tem so bistveno vezane na preizpraševanje,
pozicioniranje in manipuliranje s kulturno, družbeno, ekonomsko oziro-
ma politično močjo. Kritični in aktivistični pristopi, ki jih najdemo tudi na
področju umetnosti, funkcionirajo kot mesto preizpraševanja vladajočih
diskurzov in njihovih načinov kodifikacije oziroma kot mesto odpora pro-
ti obstoječim, domnevno naravnim vzorcem in ideologijam ter proti vsak-
danjim oblikam družbene in politične dominacije. Umetnost ima zmo-
žnost, da razkrije skrita razmerja moči in nadzorne mehanizme družbe-
ne dominacije, prav tako pa lahko pokaže tudi možne alternative tem od-
nosom in modelom. Ob razkrivanju in dekonstrukciji dominantnih meha-
nizmov s svojimi učinki odporniške prakse sáme proizvajajo hrup v siste-
mu. V bolj radikalnih pristopih kulturni aktivisti poskušajo prevzeti (zase-
sti) oddajniške položaje, s čimer imajo možnost zadržati informacijo in vsaj
začasno prevzeti pozicijo moči.
Tudi manj velikopotezne prakse, ki sledijo preprostim »naredi sam«
oziroma »bricolage« vodilom (kot npr. pri Sašu Sedlačku), prav tako ka-
žejo na princip odporništva proti vse bolj homogenizirani kapitalistični
družbi.
Vzlet: od retroavantgarde prek (retro)utopizma h
globalnemu povezovanju
V osemdesetih (Laibach, Monumentalna retroavantgarda, 1983) in še
zlasti v devetdesetih (prek Petra Weibla, Marine Gržinić in skupine Irwin)
se uveljavi termin retroavantgarda, ki prinaša revizijo umetnostne zgodovi-
ne in predstavlja alternativo prevladujočim velikim pripovedim Zahoda –
Irwin tako razvije koncept »vzhodnega modernizma«.22 Ponovno pisanje
zgodovine sovpada s tedaj nedavno ozaveščenostjo glede konstruiranosti
zgodovine, ki se razvije predvsem prek poststrukturalizma.23 Če se po kon-
22 Borut Vogelnik pravi: »Retrogarda je dejanje umeščanja specifične umetniške prakse, ki ima
na območju nekdanje Jugoslavije petdesetletno tradicijo in ki doslej ni bila razumljena kot pove-
zana celota. Retrogarda naredi vidno kontinuiteto dejavnosti umetnikov različnih generacij, ki
so vsak v svojem obdobju veljali za avantgardo.« Navedeno po: Inke Arns, Avantgarda v vzvra-
tnem ogledalu: sprememba paradigem recepcije avantgarde v (nekdanji) Jugoslaviji in Rusiji od 80.
let do danes, Ljubljana: Maska, 2006, 97.
23 Leta 1962 že Claude Lévi-Strauss s strukturalistične pozicije piše o problemu zgodovinopis-
ja in zgodovinskega dejstva, še zlasti pa k problematiziranju zgodovinskih pripovedi pripomore
kasnejši val poststrukturalističnih mislecev z Michelom Foucaultom in Jacquesom Derridajem
na čelu.
