Page 93 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 93
Ne plavati s tokom: sodobne taktike odporništva
Z marsikaterega vidika sodobne umetniške prakse izhajajo iz zapušči-
ne umetniških zgodovinskih avantgard. Vendar pa, če lahko avantgarde
dvajsetega stoletja razumemo kot del modernega emancipatoričnega načr-
ta, danes teleološka različica modernosti (kot so jo Marx in drugi levohe-
glovci prevzeli od Hegla) ne ustreza več sodobnemu svetu in vednosti; le-
voheglovski klici po popolni spremembi, ki bi prinesla očiščujoče rezultate,
so danes razumljeni kot utopični. Vseeno se lahko vprašamo, ali v sodobni
kulturi obstajajo kake modernim oz. romantičnim avantgardam podobne
težnje? Kakšne vrste je sodobno kritično odporništvo v kulturnih oz. ume-
tniških praksah in kakšna je njegova funkcija?
Sodobni kustos in kritik Nicolas Bourriaud verjame, da avantgarde dvaj-
setega stoletja od dadaizma do situacionistične internacionale lahko razu-
memo kot del modernega projekta: spremeniti kulturo, miselnost, življenj-
ske razmere posameznika in družbe.7 Za Bourriauda je danes mrtva ide-
alistična in teleološka različica modernosti. Kakšna je potem perspektiva
sodobne umetnosti in v kakšni relaciji je do postmodernizma? Če je Lyo-
tard menil, da je postmodernistična arhitektura obsojena na »snovanje niza
drobnih modifikacij v prostoru, ki ga nasledi od moderne, pri tem pa mora
opustiti rekonstrukcijo prostora, ki ga naseljuje človeštvo«,8 pa se Bour-
riaud vpraša: »Kaj pa, če je bila ta ‚obsodba‘, nasprotno, zgodovinska prilo-
žnost,« iz katere že nekje od devetdesetih let dalje izhaja večina umetniških
praks.9 Nalogo sodobnih umetniških praks bi po Bourriaudu lahko povze-
li z nekaj besedami: učijo, kako naseliti svet na boljši način, »namesto da ga
poskušamo zgraditi v skladu z vnaprejšnjo zamislijo zgodovinskega razvo-
ja. Z drugimi besedami, umetniška dela ne ciljajo več na oblikovanje imagi-
narnih ali utopičnih stvarnosti, ampak poskušajo vzpostaviti načine obsto-
ja ali modele delovanja znotraj obstoječe družbene stvarnosti«, ne glede na
stopnjo, ki si jo izbere umetnik.10 Modernost se danes po njegovem nadalju-
je v tehnikah »bricolage« oziroma »naredi sam« principih, v recikliranju
kulturnih danosti, v izumljanju vsakdanjika in urejanju časa, ki nadomesti-
jo odrešenjske utopije in formalne novosti, ki so bile aktualne včeraj. Po nje-
govem prepričanju v sodobnosti »umetniška dela ne ciljajo več na oblikova-
nje imaginarnih ali utopičnih stvarnosti, ampak poskušajo vzpostaviti na-
7 Nicolas Bourriaud, Relacijska estetika / Postprodukcija: kultura kot scenarij: kako umetnost re-
programira sodobni svet, Ljubljana: Maska, 2007, 16.
8 Jean-François Lyotard, Postmoderna za začetnike: korespondenca 1982–1985, Ljubljana: Dru-
štvo za teoretsko psihoanalizo, 2004, 89.
9 Nicolas Bourriaud, Relacijska estetika / Postprodukcija: kultura kot scenarij: kako umetnost re-
programira sodobni svet, 16.
10 N. d., 17.
Z marsikaterega vidika sodobne umetniške prakse izhajajo iz zapušči-
ne umetniških zgodovinskih avantgard. Vendar pa, če lahko avantgarde
dvajsetega stoletja razumemo kot del modernega emancipatoričnega načr-
ta, danes teleološka različica modernosti (kot so jo Marx in drugi levohe-
glovci prevzeli od Hegla) ne ustreza več sodobnemu svetu in vednosti; le-
voheglovski klici po popolni spremembi, ki bi prinesla očiščujoče rezultate,
so danes razumljeni kot utopični. Vseeno se lahko vprašamo, ali v sodobni
kulturi obstajajo kake modernim oz. romantičnim avantgardam podobne
težnje? Kakšne vrste je sodobno kritično odporništvo v kulturnih oz. ume-
tniških praksah in kakšna je njegova funkcija?
Sodobni kustos in kritik Nicolas Bourriaud verjame, da avantgarde dvaj-
setega stoletja od dadaizma do situacionistične internacionale lahko razu-
memo kot del modernega projekta: spremeniti kulturo, miselnost, življenj-
ske razmere posameznika in družbe.7 Za Bourriauda je danes mrtva ide-
alistična in teleološka različica modernosti. Kakšna je potem perspektiva
sodobne umetnosti in v kakšni relaciji je do postmodernizma? Če je Lyo-
tard menil, da je postmodernistična arhitektura obsojena na »snovanje niza
drobnih modifikacij v prostoru, ki ga nasledi od moderne, pri tem pa mora
opustiti rekonstrukcijo prostora, ki ga naseljuje človeštvo«,8 pa se Bour-
riaud vpraša: »Kaj pa, če je bila ta ‚obsodba‘, nasprotno, zgodovinska prilo-
žnost,« iz katere že nekje od devetdesetih let dalje izhaja večina umetniških
praks.9 Nalogo sodobnih umetniških praks bi po Bourriaudu lahko povze-
li z nekaj besedami: učijo, kako naseliti svet na boljši način, »namesto da ga
poskušamo zgraditi v skladu z vnaprejšnjo zamislijo zgodovinskega razvo-
ja. Z drugimi besedami, umetniška dela ne ciljajo več na oblikovanje imagi-
narnih ali utopičnih stvarnosti, ampak poskušajo vzpostaviti načine obsto-
ja ali modele delovanja znotraj obstoječe družbene stvarnosti«, ne glede na
stopnjo, ki si jo izbere umetnik.10 Modernost se danes po njegovem nadalju-
je v tehnikah »bricolage« oziroma »naredi sam« principih, v recikliranju
kulturnih danosti, v izumljanju vsakdanjika in urejanju časa, ki nadomesti-
jo odrešenjske utopije in formalne novosti, ki so bile aktualne včeraj. Po nje-
govem prepričanju v sodobnosti »umetniška dela ne ciljajo več na oblikova-
nje imaginarnih ali utopičnih stvarnosti, ampak poskušajo vzpostaviti na-
7 Nicolas Bourriaud, Relacijska estetika / Postprodukcija: kultura kot scenarij: kako umetnost re-
programira sodobni svet, Ljubljana: Maska, 2007, 16.
8 Jean-François Lyotard, Postmoderna za začetnike: korespondenca 1982–1985, Ljubljana: Dru-
štvo za teoretsko psihoanalizo, 2004, 89.
9 Nicolas Bourriaud, Relacijska estetika / Postprodukcija: kultura kot scenarij: kako umetnost re-
programira sodobni svet, 16.
10 N. d., 17.
