Page 92 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 92
Transumetnost
azni družbi. Kar je negirano, ni umetnost (stil), temveč umetnost kot insti-
tucija, ki ni združena z življenjsko prakso človeka. Avantgardisti zahteva-
jo praktično umetnost, to pa pomeni, da se ta zdaj usmeri k načinu, kako
umetnost funkcionira v družbi.2 Umetnost mora biti integrirana v prakso
življenja.3 Zgodovinske avantgarde terjajo premik z imaginarne na realno
raven in namesto domišljijske kompozicije zahtevajo racionalno konstruk-
cijo. S tega vidika imajo oblastniško vlogo in se iz totalnega projekta spre-
minjajo v totalitarizem – ne ustavijo se na ravni individualne, znotrajteks-
tualne kritike (kot to počne modernistična umetnost), temveč se pojavlja-
jo kot zunajumetnostna kritika umetnosti; svet skušajo spremeniti po meri
svojega eshatološkega programa.4 Levoheglovski filozofi so s svojo kritič-
no filozofijo stimulirali tendenco k spremembi (Ludwig Feuerbach, Bru-
no Bauer, Karl Marx). Koncept avantgarde izvira iz vojaške rabe in v politi-
ki ter kulturi spodbuja k naprednim in radikalnim pristopom. V revoluci-
onarno misel se vpelje v devetnajstem stoletju in je značilno moderen kon-
cept. Avantgardo lahko razumemo kot radikalnejšo različico modernosti.5
Tako modernost kot avantgarda sta vezani na časovnost in na odklon od
tradicije – le da modernost želi živeti s časom (in pri tem ne povsem zani-
kati preteklosti), avantgarda pa je usmerjena naprej, k boljšemu jutri (in pri
tem navadno zahteva popolno sesutje preteklosti). Ob tem se moramo za-
vedati, da je sam koncept avantgarde mogoč zgolj »ob nekaterih implikaci-
jah, ki določajo način obstajanja, način dogajanja literature, umetnosti itn.
Avantgarde namreč ni in ne more biti, če se nekaj ne giblje k določenemu
cilju oziroma če se nekaj ne giblje na podlagi kriterija, ki določa pravo smer
gibanja. To pomeni, da je avantgarda tisto, kar je na čelu tega gibanja, zara-
di česar je že vnaprej jasno, da imajo pojmi, kot so avantgardna literatura,
umetnost, kritika, svoj smisel le, če se umetnost dejansko giblje v določeni
smeri, kar spet pomeni to, da v tistem trenutku, ko pristanemo na takšno
pojmovanje, pristanemo na teleološko razumevanje dogajanja in bistva lite-
rature, umetnosti, pa tudi zgodovine sploh,«6 kot je menil Dušan Pirjevec.
2 Peter Bürger, Theory of the Avant-Garde, Minneapolis: University of Minnesota Press, 1984, 49.
3 N. d., 53–54.
4 Aleš Debeljak, Postmoderna sfinga, Celovec, Salzburg: Založba Wieser, 1989, 71–72.
5 Matei Calinescu, Five Faces of Modernity, 96. Calinescu avantgardi kot enemu od petih obra-
zov modernosti posveča celo poglavje (95–148).
6 Pirjevec v: Aleš Debeljak, Postmoderna sfinga, 68. Dušan Pirjevec, »Avantgardna umetnost i
avantgardna kritika«, v: Delo, letn. 17, št. 4, Beograd. Glej tudi: Polona Tratnik, Konec umetno-
sti – genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu, 3. del, še posebej podpoglavji Roman-
tične avantgarde, 296–300, in Umetniške zgodovinske avantgarde: napad na avtonomijo umet-
nosti, 314–320.
azni družbi. Kar je negirano, ni umetnost (stil), temveč umetnost kot insti-
tucija, ki ni združena z življenjsko prakso človeka. Avantgardisti zahteva-
jo praktično umetnost, to pa pomeni, da se ta zdaj usmeri k načinu, kako
umetnost funkcionira v družbi.2 Umetnost mora biti integrirana v prakso
življenja.3 Zgodovinske avantgarde terjajo premik z imaginarne na realno
raven in namesto domišljijske kompozicije zahtevajo racionalno konstruk-
cijo. S tega vidika imajo oblastniško vlogo in se iz totalnega projekta spre-
minjajo v totalitarizem – ne ustavijo se na ravni individualne, znotrajteks-
tualne kritike (kot to počne modernistična umetnost), temveč se pojavlja-
jo kot zunajumetnostna kritika umetnosti; svet skušajo spremeniti po meri
svojega eshatološkega programa.4 Levoheglovski filozofi so s svojo kritič-
no filozofijo stimulirali tendenco k spremembi (Ludwig Feuerbach, Bru-
no Bauer, Karl Marx). Koncept avantgarde izvira iz vojaške rabe in v politi-
ki ter kulturi spodbuja k naprednim in radikalnim pristopom. V revoluci-
onarno misel se vpelje v devetnajstem stoletju in je značilno moderen kon-
cept. Avantgardo lahko razumemo kot radikalnejšo različico modernosti.5
Tako modernost kot avantgarda sta vezani na časovnost in na odklon od
tradicije – le da modernost želi živeti s časom (in pri tem ne povsem zani-
kati preteklosti), avantgarda pa je usmerjena naprej, k boljšemu jutri (in pri
tem navadno zahteva popolno sesutje preteklosti). Ob tem se moramo za-
vedati, da je sam koncept avantgarde mogoč zgolj »ob nekaterih implikaci-
jah, ki določajo način obstajanja, način dogajanja literature, umetnosti itn.
Avantgarde namreč ni in ne more biti, če se nekaj ne giblje k določenemu
cilju oziroma če se nekaj ne giblje na podlagi kriterija, ki določa pravo smer
gibanja. To pomeni, da je avantgarda tisto, kar je na čelu tega gibanja, zara-
di česar je že vnaprej jasno, da imajo pojmi, kot so avantgardna literatura,
umetnost, kritika, svoj smisel le, če se umetnost dejansko giblje v določeni
smeri, kar spet pomeni to, da v tistem trenutku, ko pristanemo na takšno
pojmovanje, pristanemo na teleološko razumevanje dogajanja in bistva lite-
rature, umetnosti, pa tudi zgodovine sploh,«6 kot je menil Dušan Pirjevec.
2 Peter Bürger, Theory of the Avant-Garde, Minneapolis: University of Minnesota Press, 1984, 49.
3 N. d., 53–54.
4 Aleš Debeljak, Postmoderna sfinga, Celovec, Salzburg: Založba Wieser, 1989, 71–72.
5 Matei Calinescu, Five Faces of Modernity, 96. Calinescu avantgardi kot enemu od petih obra-
zov modernosti posveča celo poglavje (95–148).
6 Pirjevec v: Aleš Debeljak, Postmoderna sfinga, 68. Dušan Pirjevec, »Avantgardna umetnost i
avantgardna kritika«, v: Delo, letn. 17, št. 4, Beograd. Glej tudi: Polona Tratnik, Konec umetno-
sti – genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu, 3. del, še posebej podpoglavji Roman-
tične avantgarde, 296–300, in Umetniške zgodovinske avantgarde: napad na avtonomijo umet-
nosti, 314–320.
