Page 91 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 91
plavati s tokom:
sodobne taktike
odporništva
Avantgarde včeraj in danes. Uporništvo, subverzija,
odporništvo, aktivizem
Če je že Heidegger opažal, da umetnost, vezana na doživljanje in ek-
sistencializem, počasi umira, pa se sodobne umetniške prakse od
takšne naloge še posebej oddaljijo. Če bi namreč še visoki modernizem
dvajsetega stoletja lahko razumeli kot razvijanje te linije umetnosti, pa z
njo vsekakor prekinjajo že umetniške zgodovinske avantgarde, kot jih de-
finira Peter Bürger. Te se pojavljajo na začetku dvajsetega stoletja (1910–
1930) kot gibanja,1 ki si prizadevajo spreminjati ne le polje umetnosti, tako
da to ne bi bilo več ločeno od vsakdanjega življenja, s čimer zahtevajo izbris
meja med umetnostjo in življenjem, temveč umetnosti pripisujejo osrednji
pomen pri spreminjanju družbene stvarnosti. V nasprotju z visokim mo-
dernizmom jim ne gre za proizvajanje umetniških del kot visoko vredno-
tenih končnih izdelkov – artefaktov, temveč prej za praktično dejavnost,
pogosto s konkretnimi političnimi cilji (zato pri nekaterih predstavnikih
prihaja do sočasnega političnega delovanja, ne nazadnje pa se zato nekate-
ra izmed teh gibanj naposled končajo s prehodom v politiko oziroma voj-
no). Umetniške zgodovinske avantgarde so bile usmerjene v negacijo ozi-
roma rušenje obstoječih vrednot moderne umetnosti. Evropska avantgar-
dna gibanja lahko zato definiramo kot napad na status umetnosti v buržo-
1 Bürger sem prišteva dadaizem, zgodnji nadrealizem, rusko avantgardo po oktobrski revoluciji,
delno se izraz nanaša tudi na italijanski futurizem in nemški ekspresionizem. Glej: Peter Bürger,
Theorie der Avantgarde, Frankfurt na Majni: Suhrkamp, 1974.
sodobne taktike
odporništva
Avantgarde včeraj in danes. Uporništvo, subverzija,
odporništvo, aktivizem
Če je že Heidegger opažal, da umetnost, vezana na doživljanje in ek-
sistencializem, počasi umira, pa se sodobne umetniške prakse od
takšne naloge še posebej oddaljijo. Če bi namreč še visoki modernizem
dvajsetega stoletja lahko razumeli kot razvijanje te linije umetnosti, pa z
njo vsekakor prekinjajo že umetniške zgodovinske avantgarde, kot jih de-
finira Peter Bürger. Te se pojavljajo na začetku dvajsetega stoletja (1910–
1930) kot gibanja,1 ki si prizadevajo spreminjati ne le polje umetnosti, tako
da to ne bi bilo več ločeno od vsakdanjega življenja, s čimer zahtevajo izbris
meja med umetnostjo in življenjem, temveč umetnosti pripisujejo osrednji
pomen pri spreminjanju družbene stvarnosti. V nasprotju z visokim mo-
dernizmom jim ne gre za proizvajanje umetniških del kot visoko vredno-
tenih končnih izdelkov – artefaktov, temveč prej za praktično dejavnost,
pogosto s konkretnimi političnimi cilji (zato pri nekaterih predstavnikih
prihaja do sočasnega političnega delovanja, ne nazadnje pa se zato nekate-
ra izmed teh gibanj naposled končajo s prehodom v politiko oziroma voj-
no). Umetniške zgodovinske avantgarde so bile usmerjene v negacijo ozi-
roma rušenje obstoječih vrednot moderne umetnosti. Evropska avantgar-
dna gibanja lahko zato definiramo kot napad na status umetnosti v buržo-
1 Bürger sem prišteva dadaizem, zgodnji nadrealizem, rusko avantgardo po oktobrski revoluciji,
delno se izraz nanaša tudi na italijanski futurizem in nemški ekspresionizem. Glej: Peter Bürger,
Theorie der Avantgarde, Frankfurt na Majni: Suhrkamp, 1974.
