Page 90 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 90
Transumetnost
Ni zanemarljivo, da je presenetljive vpoglede znanstvenikov kaosa omo-
gočil prav razvoj tehnologij, predvsem računalniške tehnologije, ki je prav
tako pospešila proces globalizacije. Hkrati pa je digitalizacija oziroma ra-
zvoj informacijskih (komunikacijskih) sistemov prispevala k ugotovitvi
pomena hrupa (informacijska teorija), ki ga ne smemo zanemariti. Hrup
je ključen pri teoriji kaosa, pa tudi v teoriji dekonstrukcije. Tako v nara-
voslovni znanosti in humanistiki, kot tudi umetnosti, na mesta gotovosti,
celovitosti (homogenosti in zaključenosti), reda, univerzalnosti, linearno-
sti, hierarhičnosti (tudi delitev na elitnost in množičnost) itn., ki so stabi-
lizirali moderno misel in kulturo, s prehodom v postmoderno stopajo na-
sprotna določila: negotovost, nepopolnost, nedefiniranost, heterogenost,
prehodnost, kontekstualnost, transdisciplinarnost (za tradicionalistično
znanstveno skupnost so bili teoretiki kaosa ne nazadnje moteči tudi za-
radi svojega prehajanja iz stroke v stroko in kombiniranja področij), odpr-
tost, razširitev in prepustnost družbenih polj (prehodnost, stapljanje, pre-
pletanje), hibridizacija, mreženje itn. Svet kot takšen danes še vedno šele
poskušamo opisati ter razumeti; sočasno pa se na mnogih nivojih moder-
na paradigma ohranja ali obstaja vzporedno. A vendar spremembe niso pri-
šle čez noč (v živahnih šestdesetih, kot se jim to pogosto pripisuje). Kultu-
ra, ki ustreza postmoderni in s tem fazi poznega kapitalizma (od 1960 da-
lje), pri kateri po Ernestu Mandelu prihaja do multinacionalnih korpora-
cij, globaliziranih tržišč in dela, množične potrošnje in tekočega pretoka
kapitala, ki ni več vezan na nacionalne omejitve, ki pa vendar ni le post-
modernizem kot kultura, kakršno opisuje Fredric Jameson, ima korenine v
Einsteinovem strmoglavljenju Newtonovega in Kopernikovega reda, ki se
je zrcalil že z modernizmom (v slikarstvu z opustitvijo optične mimetično-
sti (še zlasti v kubizmu), v glasbi z atonalnim sistemom (Schönberg), v lite-
raturi z eksperimentalnim modernim romanom (Joyce), sprva pa s simbo-
listi). Če sprejmemo takšno, v veliki meri heglovsko razumevanje umetno-
sti, po katerem je sveža tista umetnost, ki izraža družbene strukture, kul-
turo in razumevanje sveta neke skupnosti (podobno kot tudi za Eca ume-
tniške forme v svoji strukturiranosti v vsakem času »odražajo način, v ka-
terem znanost oziroma sodobna kultura vidi resničnost«), potem so danes
paradigmatično sodobni prav tisti umetniški pojavi, projekti, prakse, za-
misli in strategije, ki ustrezajo sodobnim premisam, kakršne določajo so-
dobno kulturo, družbo in vednost; celo na prvem mestu tisti, ki jim uspe-
va vzpostaviti most z drugimi družbenimi polji, disciplinami in kulturami
in stremijo po medsebojni stopitvi.
Ni zanemarljivo, da je presenetljive vpoglede znanstvenikov kaosa omo-
gočil prav razvoj tehnologij, predvsem računalniške tehnologije, ki je prav
tako pospešila proces globalizacije. Hkrati pa je digitalizacija oziroma ra-
zvoj informacijskih (komunikacijskih) sistemov prispevala k ugotovitvi
pomena hrupa (informacijska teorija), ki ga ne smemo zanemariti. Hrup
je ključen pri teoriji kaosa, pa tudi v teoriji dekonstrukcije. Tako v nara-
voslovni znanosti in humanistiki, kot tudi umetnosti, na mesta gotovosti,
celovitosti (homogenosti in zaključenosti), reda, univerzalnosti, linearno-
sti, hierarhičnosti (tudi delitev na elitnost in množičnost) itn., ki so stabi-
lizirali moderno misel in kulturo, s prehodom v postmoderno stopajo na-
sprotna določila: negotovost, nepopolnost, nedefiniranost, heterogenost,
prehodnost, kontekstualnost, transdisciplinarnost (za tradicionalistično
znanstveno skupnost so bili teoretiki kaosa ne nazadnje moteči tudi za-
radi svojega prehajanja iz stroke v stroko in kombiniranja področij), odpr-
tost, razširitev in prepustnost družbenih polj (prehodnost, stapljanje, pre-
pletanje), hibridizacija, mreženje itn. Svet kot takšen danes še vedno šele
poskušamo opisati ter razumeti; sočasno pa se na mnogih nivojih moder-
na paradigma ohranja ali obstaja vzporedno. A vendar spremembe niso pri-
šle čez noč (v živahnih šestdesetih, kot se jim to pogosto pripisuje). Kultu-
ra, ki ustreza postmoderni in s tem fazi poznega kapitalizma (od 1960 da-
lje), pri kateri po Ernestu Mandelu prihaja do multinacionalnih korpora-
cij, globaliziranih tržišč in dela, množične potrošnje in tekočega pretoka
kapitala, ki ni več vezan na nacionalne omejitve, ki pa vendar ni le post-
modernizem kot kultura, kakršno opisuje Fredric Jameson, ima korenine v
Einsteinovem strmoglavljenju Newtonovega in Kopernikovega reda, ki se
je zrcalil že z modernizmom (v slikarstvu z opustitvijo optične mimetično-
sti (še zlasti v kubizmu), v glasbi z atonalnim sistemom (Schönberg), v lite-
raturi z eksperimentalnim modernim romanom (Joyce), sprva pa s simbo-
listi). Če sprejmemo takšno, v veliki meri heglovsko razumevanje umetno-
sti, po katerem je sveža tista umetnost, ki izraža družbene strukture, kul-
turo in razumevanje sveta neke skupnosti (podobno kot tudi za Eca ume-
tniške forme v svoji strukturiranosti v vsakem času »odražajo način, v ka-
terem znanost oziroma sodobna kultura vidi resničnost«), potem so danes
paradigmatično sodobni prav tisti umetniški pojavi, projekti, prakse, za-
misli in strategije, ki ustrezajo sodobnim premisam, kakršne določajo so-
dobno kulturo, družbo in vednost; celo na prvem mestu tisti, ki jim uspe-
va vzpostaviti most z drugimi družbenimi polji, disciplinami in kulturami
in stremijo po medsebojni stopitvi.
