Page 88 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 88
Transumetnost
toviti nobenega fakta ‚na sebi‘«.50 Semiotika (očitno pri Ecu) in z njo teo-
rije o odprtosti umetniškega dela (Eco, Barthes) se navezujejo na informa-
cijsko teorijo, kjer se potrdi poudarek na subjektivnosti in verjetnosti na-
mesto na gotovosti. Na področju fizike princip negotovosti spoznajo zno-
traj kvantne teorije (Werner Heisenberg), v skladu s katero pridejo do ugo-
tovitve, da sistema ne moremo popolnoma spoznati. Linearnost prepričlji-
vo napadejo francoski strukturalisti in njihova kritika zgodovine (Michel
Foucault, še prej Lévi-Strauss), v filozofiji znanosti je nelinearnost prika-
zana s Kuhnovim konceptom znanstvenih revolucij (ta pokaže, da se zna-
nost vendar ni razvijala tekoče, povezano napredujoče brez prelomov), v
polju same naravoslovne znanosti se potrdi s teorijo kaosa, ki je v širši jav-
nosti doživela entuziastično recepcijo (stroko pa razdelila). Teorija kaosa
je obenem spodnesla koncept predvidljivosti in s prikazi spreminjajočih se
vzorcev spodjedla moderni koncept kavzalnosti. Obenem se je izkazalo, da
znanstveniki ne vedo vsega in kazalo je, da se je vez med determinizmom
in predvidevanjem prelomila.51 Če so newtonovski znanstveniki verjeli, da
približno znani začetni pogoji sistema ob poznavanju naravnih zakonov
omogočajo izračun razvoja sistema, pri čemer stvari konvergirajo, zato se
majhni vplivi ne morejo okrepiti v velike učinke, pa je teorija kaosa poka-
zala obratno, da je občutljivost za začetne pogoje izjemno pomembna, kot
je to običajno v vsakdanji izkušnji (zamudimo avtobus in se izognemo pro-
metni nesreči). Neurejenost sistema se je prenehalo razumeti kot šum ali
kot neuspel eksperiment. Izkazalo se je, da klasični deterministični sistemi,
o katerih so se znanstveniki učili, ustvarjajo slučajnost. Učbeniki konceptu
nelinearnosti dotlej pač niso posvečali dosti pozornosti. Teorija kaosa, ki
so jo zagovorniki imeli za pravo znanstveno revolucijo (v skladu s Kuhnom
– saj kaos ni postal le teorija, kanon prepričanj, temveč tudi metoda, na-
čin ravnanja), skupaj z relativnostjo (Einstein) in kvantno mehaniko, ki je
prinesla nedoločljivost (Heisenberg), je znanstvenikom prinesla spoznanje,
da se mora fizik vselej vprašati, kateri del stvarnosti je izpustil in kateremu
možnemu presenečenju se je s tem izognil. Znanost se bori proti kaosu in
»[v]ideti je, da ji ta boj proti kaosu bistveno pripada tedaj, ko upočasnje-
no spremenljivost usmeri h konstantam in mejam, ko jo tako napoti k cen-
trom ravnotežja, ko jo podvrže izboru, ki ohrani le majhno število neodvi-
snih spremenljivk na koordinatnih oseh, ko med te spremenljivke namesti
razmerja, katerih prihodnje stanje je mogoče določiti z upoštevanjem seda-
njega (deterministični račun), ali pa ko, narobe, vpelje toliko spremenljivk
50 Friedrich Nietzsche, Volja do moči, fragment 481, Ljubljana: Slovenska matica, 2004, 281.
51 Helga Nowotny, Peter Scott, Michael Gibbons, Re-Thinking Science. Knowledge and the Pub-
lic in an Age of Uncertainty, 5.
toviti nobenega fakta ‚na sebi‘«.50 Semiotika (očitno pri Ecu) in z njo teo-
rije o odprtosti umetniškega dela (Eco, Barthes) se navezujejo na informa-
cijsko teorijo, kjer se potrdi poudarek na subjektivnosti in verjetnosti na-
mesto na gotovosti. Na področju fizike princip negotovosti spoznajo zno-
traj kvantne teorije (Werner Heisenberg), v skladu s katero pridejo do ugo-
tovitve, da sistema ne moremo popolnoma spoznati. Linearnost prepričlji-
vo napadejo francoski strukturalisti in njihova kritika zgodovine (Michel
Foucault, še prej Lévi-Strauss), v filozofiji znanosti je nelinearnost prika-
zana s Kuhnovim konceptom znanstvenih revolucij (ta pokaže, da se zna-
nost vendar ni razvijala tekoče, povezano napredujoče brez prelomov), v
polju same naravoslovne znanosti se potrdi s teorijo kaosa, ki je v širši jav-
nosti doživela entuziastično recepcijo (stroko pa razdelila). Teorija kaosa
je obenem spodnesla koncept predvidljivosti in s prikazi spreminjajočih se
vzorcev spodjedla moderni koncept kavzalnosti. Obenem se je izkazalo, da
znanstveniki ne vedo vsega in kazalo je, da se je vez med determinizmom
in predvidevanjem prelomila.51 Če so newtonovski znanstveniki verjeli, da
približno znani začetni pogoji sistema ob poznavanju naravnih zakonov
omogočajo izračun razvoja sistema, pri čemer stvari konvergirajo, zato se
majhni vplivi ne morejo okrepiti v velike učinke, pa je teorija kaosa poka-
zala obratno, da je občutljivost za začetne pogoje izjemno pomembna, kot
je to običajno v vsakdanji izkušnji (zamudimo avtobus in se izognemo pro-
metni nesreči). Neurejenost sistema se je prenehalo razumeti kot šum ali
kot neuspel eksperiment. Izkazalo se je, da klasični deterministični sistemi,
o katerih so se znanstveniki učili, ustvarjajo slučajnost. Učbeniki konceptu
nelinearnosti dotlej pač niso posvečali dosti pozornosti. Teorija kaosa, ki
so jo zagovorniki imeli za pravo znanstveno revolucijo (v skladu s Kuhnom
– saj kaos ni postal le teorija, kanon prepričanj, temveč tudi metoda, na-
čin ravnanja), skupaj z relativnostjo (Einstein) in kvantno mehaniko, ki je
prinesla nedoločljivost (Heisenberg), je znanstvenikom prinesla spoznanje,
da se mora fizik vselej vprašati, kateri del stvarnosti je izpustil in kateremu
možnemu presenečenju se je s tem izognil. Znanost se bori proti kaosu in
»[v]ideti je, da ji ta boj proti kaosu bistveno pripada tedaj, ko upočasnje-
no spremenljivost usmeri h konstantam in mejam, ko jo tako napoti k cen-
trom ravnotežja, ko jo podvrže izboru, ki ohrani le majhno število neodvi-
snih spremenljivk na koordinatnih oseh, ko med te spremenljivke namesti
razmerja, katerih prihodnje stanje je mogoče določiti z upoštevanjem seda-
njega (deterministični račun), ali pa ko, narobe, vpelje toliko spremenljivk
50 Friedrich Nietzsche, Volja do moči, fragment 481, Ljubljana: Slovenska matica, 2004, 281.
51 Helga Nowotny, Peter Scott, Michael Gibbons, Re-Thinking Science. Knowledge and the Pub-
lic in an Age of Uncertainty, 5.
