Page 89 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 89
Divergence, konvergence: umetnost in/kot znanost
hkrati, da je stanje stvari zgolj statistično (verjetnostni račun).«52 Za Dele-
uza in Guattarija se tudi umetnost bori proti kaosu, »toda to počne zato,
da iz njega vznikne videnje, ki ga za hip osvetli. Občutje. Celo hiše …: prav
iz kaosa prihajajo Soutinove pijane hiše«.53 Podobno je Mandelbrot (po-
znan po teoriji fraktalov) verjel, da ker so za naravo značilni dinamični sis-
temi, se naš občutek za lepoto navdihuje ob harmoniji reda in nereda (kot
ga najdemo v naravi).54 Deleuzovo in Guattarijevo razumevanje umetno-
sti pa ima, poleg tega da lovi (detektira in komunicira) ter ureja kaos, speci-
fično čutno-ekspresionistično komponento: »Umetnost transformira ka-
otično spremenljivost v kaoidno raznolikost /…/ Umetnost se bori s kao-
som, toda to počne zato, da ga naredi čutnega, četudi s pomočjo najbolj lju-
beznivega lika in najbolj očarljive krajine«.55 A že sama teorija kaosa je hla-
dni racionalistični svet staknila s svetom, ki ga vidimo in čutimo, s svetom
človeških razsežnosti (predmet raziskovanja so lahko vsakdanje izkušnje),
s tem pa tudi razbila psihologistične stereotipe o razlikovanju med trdo fi-
zikalno realnostjo in spremenljivim osebnim zaznavanjem te. Videnje sve-
ta, ki ga je zagovarjal Benoit Mandelbrot v šestdesetih letih, je spodbijalo
evklidski geometrični prostor in v središče postavilo pozicijo opazovalca –
Kochova krivulja (po modelu snežinke) je zanj predstavljala realen model
obale: v nekem pogledu ima vsaka obala neskončno dolžino, v drugem pa
je dolžina odvisna od merila (končno število izmerjenih metrov geometra
je zgolj približek). Krivulja predstavlja neskončnost na končnem prostoru
(različne modele razvijejo tudi drugi matematiki: preproga Sierpinskega,
Mengerjeva spužva itd.). Kakšna je dimenzija klobčiča vrvice? Po Mandel-
brotu je to pač odvisno od tega, od kod gledamo. Z velike razdalje je klob-
čič le točka brez dimenzije, od bliže zapolnjuje tridimenzionalni prostor
krogle, še bliže se pokaže vrvica in je predmet spet enodimenzionalen, če
pa nadaljujemo z mikroskopskim pogledom, vrvica preide v tridimenzio-
nalne stebre, ki se razločujejo v enodimenzionalne niti, trdna snov se razto-
pi v brezdimenzionalne točke. Podobno kot Merleau-Ponty nasprotuje ev-
klidskemu svetu in poudarja opazovalca (postevklidski svet živim od zno-
traj, ne gledam ga od daleč), Mandelbrotova relativnost pove, da je števil-
ski rezultat odvisen od odnosa med predmetom in opazovalcem. Svet bo za
opazovalca drugačen z enega kilometra kot s stotih metrov, enega milime-
tra ali pri opazovanju z lupo.
52 Gilles Deleuze, Félix Guattari, Kaj je filozofija?, 211.
53 N. d., 210.
54 James Gleick, Kaos. Rojstvo nove znanosti, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991, 116–117.
55 Gilles Deleuze, Félix Guattari, Kaj je filozofija?, 211.
hkrati, da je stanje stvari zgolj statistično (verjetnostni račun).«52 Za Dele-
uza in Guattarija se tudi umetnost bori proti kaosu, »toda to počne zato,
da iz njega vznikne videnje, ki ga za hip osvetli. Občutje. Celo hiše …: prav
iz kaosa prihajajo Soutinove pijane hiše«.53 Podobno je Mandelbrot (po-
znan po teoriji fraktalov) verjel, da ker so za naravo značilni dinamični sis-
temi, se naš občutek za lepoto navdihuje ob harmoniji reda in nereda (kot
ga najdemo v naravi).54 Deleuzovo in Guattarijevo razumevanje umetno-
sti pa ima, poleg tega da lovi (detektira in komunicira) ter ureja kaos, speci-
fično čutno-ekspresionistično komponento: »Umetnost transformira ka-
otično spremenljivost v kaoidno raznolikost /…/ Umetnost se bori s kao-
som, toda to počne zato, da ga naredi čutnega, četudi s pomočjo najbolj lju-
beznivega lika in najbolj očarljive krajine«.55 A že sama teorija kaosa je hla-
dni racionalistični svet staknila s svetom, ki ga vidimo in čutimo, s svetom
človeških razsežnosti (predmet raziskovanja so lahko vsakdanje izkušnje),
s tem pa tudi razbila psihologistične stereotipe o razlikovanju med trdo fi-
zikalno realnostjo in spremenljivim osebnim zaznavanjem te. Videnje sve-
ta, ki ga je zagovarjal Benoit Mandelbrot v šestdesetih letih, je spodbijalo
evklidski geometrični prostor in v središče postavilo pozicijo opazovalca –
Kochova krivulja (po modelu snežinke) je zanj predstavljala realen model
obale: v nekem pogledu ima vsaka obala neskončno dolžino, v drugem pa
je dolžina odvisna od merila (končno število izmerjenih metrov geometra
je zgolj približek). Krivulja predstavlja neskončnost na končnem prostoru
(različne modele razvijejo tudi drugi matematiki: preproga Sierpinskega,
Mengerjeva spužva itd.). Kakšna je dimenzija klobčiča vrvice? Po Mandel-
brotu je to pač odvisno od tega, od kod gledamo. Z velike razdalje je klob-
čič le točka brez dimenzije, od bliže zapolnjuje tridimenzionalni prostor
krogle, še bliže se pokaže vrvica in je predmet spet enodimenzionalen, če
pa nadaljujemo z mikroskopskim pogledom, vrvica preide v tridimenzio-
nalne stebre, ki se razločujejo v enodimenzionalne niti, trdna snov se razto-
pi v brezdimenzionalne točke. Podobno kot Merleau-Ponty nasprotuje ev-
klidskemu svetu in poudarja opazovalca (postevklidski svet živim od zno-
traj, ne gledam ga od daleč), Mandelbrotova relativnost pove, da je števil-
ski rezultat odvisen od odnosa med predmetom in opazovalcem. Svet bo za
opazovalca drugačen z enega kilometra kot s stotih metrov, enega milime-
tra ali pri opazovanju z lupo.
52 Gilles Deleuze, Félix Guattari, Kaj je filozofija?, 211.
53 N. d., 210.
54 James Gleick, Kaos. Rojstvo nove znanosti, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991, 116–117.
55 Gilles Deleuze, Félix Guattari, Kaj je filozofija?, 211.
