Page 87 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 87
Divergence, konvergence: umetnost in/kot znanost
ristnost (umetnost), programskostjo (znanost) in neprogramskostjo (ume-
tnost) itn. Zavedati bi se morali, da takšno razumevanje ni tukaj od nekdaj
in ni legitimno v vseh kulturah, temveč je specifično povezano z moderno
evropsko družbo in njenimi ideološkimi premisami.
Epistemološki premiki in ovire
Tako v humanistiki kot v naravoslovni znanosti so nedavni epistemo-
loški premiki očitni, čeprav jih spremljajo ovire, saj proizvodnja vednosti
ali znanstveno raziskovanje ne začenja z ničle, temveč ga spremljajo zasi-
drana prepričanja, miselni obrazci, kultura in paradigme (po Kuhnu), ki
se sprejmejo prek socializacije in ideologizacije v polju in ki ovirajo pre-
lom ali diskontinuiteto (premik v rasti vednosti). »Tisto, za kar verjame-
mo, da jasno vemo, v soočenju z realnim zatemni tisto, kar bi morali vede-
ti. /…/ Vstopiti v znanost pomeni duhovno pomladiti se, pomeni sprejeti
nenadno mutacijo, ki mora nasprotovati preteklosti.«48 Preden zastavimo
znanstveni problem, in probleme je treba predvsem znati postavljati, kaj-
ti ravno smisel problema daje po Gastonu Bachelardu pečat pravega znan-
stvenega duha, bi se morali zavedati: »Nič ni samoumevno. Nič ni dano.
Vse je konstruirano.«49 Znanstveni duh za Bachelarda deluje sočasno ali
celo konstitutivno s principom premagovanja epistemoloških ovir (prva je
mnenje, nadalje prvo izkustvo, splošno spoznanje, lahko tudi z znanstve-
nim naporom pridobljeno znanje itn.). A že zavest o epistemoloških ovi-
rah, paradigmatični naravi oziroma ideologizaciji znanosti, ki sovpada s
spoznanjem o nenaravnosti in vsesplošni konstruiranosti (npr. zgodovine,
kot ugotovijo strukturalisti in poststrukturalisti), je znamenje epistemolo-
škega premika, ki mu lahko najdemo paleto korelatov. Spoznanje sodobne
hermenevtike uči, da nič ni zares resnično, zaključeno in trdno, temveč se
vselej gibljemo v prepletih interpretacij in različnih razumevanj (Gadamer
piše o neskončnem razgovoru, 1960), pri čemer ni absolutne poti do resni-
ce in ni univerzalne vednosti. Maurice Merleau-Ponty pomembno poka-
že na problem objektivnosti, Jacques Derrida razloži, da ni transcendental-
nega označenca, a že Friedrich Nietzsche, oče tiste miselne linije, ki skozi
dvajseto stoletje prepričljivo razrahlja trdnost modernega mišljenja (ta lini-
ja se še zlasti okrepi z valom poststrukturalistične misli v sedemdesetih le-
tih), konec devetnajstega stoletja oponira tedanjim pozitivističnim usmeri-
tvam s tezo: »ne, ravno dejstev ni, samo interpretacije so. Ne moremo ugo-
48 Gaston Bachelard, Oblikovanje znanstvenega duha: prispevek k psihoanalizi objektivnega
spoznanja, Ljubljana: SH, Zavod za založniško dejavnost, 1998, 14.
49 Prav tam.
ristnost (umetnost), programskostjo (znanost) in neprogramskostjo (ume-
tnost) itn. Zavedati bi se morali, da takšno razumevanje ni tukaj od nekdaj
in ni legitimno v vseh kulturah, temveč je specifično povezano z moderno
evropsko družbo in njenimi ideološkimi premisami.
Epistemološki premiki in ovire
Tako v humanistiki kot v naravoslovni znanosti so nedavni epistemo-
loški premiki očitni, čeprav jih spremljajo ovire, saj proizvodnja vednosti
ali znanstveno raziskovanje ne začenja z ničle, temveč ga spremljajo zasi-
drana prepričanja, miselni obrazci, kultura in paradigme (po Kuhnu), ki
se sprejmejo prek socializacije in ideologizacije v polju in ki ovirajo pre-
lom ali diskontinuiteto (premik v rasti vednosti). »Tisto, za kar verjame-
mo, da jasno vemo, v soočenju z realnim zatemni tisto, kar bi morali vede-
ti. /…/ Vstopiti v znanost pomeni duhovno pomladiti se, pomeni sprejeti
nenadno mutacijo, ki mora nasprotovati preteklosti.«48 Preden zastavimo
znanstveni problem, in probleme je treba predvsem znati postavljati, kaj-
ti ravno smisel problema daje po Gastonu Bachelardu pečat pravega znan-
stvenega duha, bi se morali zavedati: »Nič ni samoumevno. Nič ni dano.
Vse je konstruirano.«49 Znanstveni duh za Bachelarda deluje sočasno ali
celo konstitutivno s principom premagovanja epistemoloških ovir (prva je
mnenje, nadalje prvo izkustvo, splošno spoznanje, lahko tudi z znanstve-
nim naporom pridobljeno znanje itn.). A že zavest o epistemoloških ovi-
rah, paradigmatični naravi oziroma ideologizaciji znanosti, ki sovpada s
spoznanjem o nenaravnosti in vsesplošni konstruiranosti (npr. zgodovine,
kot ugotovijo strukturalisti in poststrukturalisti), je znamenje epistemolo-
škega premika, ki mu lahko najdemo paleto korelatov. Spoznanje sodobne
hermenevtike uči, da nič ni zares resnično, zaključeno in trdno, temveč se
vselej gibljemo v prepletih interpretacij in različnih razumevanj (Gadamer
piše o neskončnem razgovoru, 1960), pri čemer ni absolutne poti do resni-
ce in ni univerzalne vednosti. Maurice Merleau-Ponty pomembno poka-
že na problem objektivnosti, Jacques Derrida razloži, da ni transcendental-
nega označenca, a že Friedrich Nietzsche, oče tiste miselne linije, ki skozi
dvajseto stoletje prepričljivo razrahlja trdnost modernega mišljenja (ta lini-
ja se še zlasti okrepi z valom poststrukturalistične misli v sedemdesetih le-
tih), konec devetnajstega stoletja oponira tedanjim pozitivističnim usmeri-
tvam s tezo: »ne, ravno dejstev ni, samo interpretacije so. Ne moremo ugo-
48 Gaston Bachelard, Oblikovanje znanstvenega duha: prispevek k psihoanalizi objektivnega
spoznanja, Ljubljana: SH, Zavod za založniško dejavnost, 1998, 14.
49 Prav tam.
