Page 86 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 86
Transumetnost
je artikulira: »Implikacija našega argumenta je bila, da znanost ne more
biti več razumljena kot avtonomni prostor, jasno ločen od ‚drugih‘ v druž-
bi, od kulture in (bolj sporno) ekonomije. Namesto tega so postale vse te
domene ‚notranje‘ heterogene in ‚zunanje‘ medsebojno odvisne, celo tran-
sgresivne, da so prenehale biti ločene in razločljive«.43 Rast industrije ve-
dnosti (drugi način namreč sovpada z množičnostjo raziskovanja in izo-
braževanja) ni vodila le v povečanje delavcev v vednosti in rast mest za pro-
izvodnjo vednosti, temveč je spodjedla tudi razmejitev med tradicionalni-
mi institucijami vednosti, kot so univerze in raziskovalni inštituti, ter dru-
gimi organizacijami.44 Enako kot velja za spremembe v umetnosti, kjer se
krha predvsem moderni koncept njene avtonomije in ločenosti od drugih
družbenih praks,45 tudi ti avtorji pri znanosti opažajo brisanje ločnic med
znanostjo in družbo, s čimer se kaže problematičnost temeljnih kategorij
modernega sveta – države, ekonomije, kulture (in znanosti), saj ne predsta-
vljajo več razločljivih domen.46 Polje umetnosti in njen pojem sta se prav
tako razširila v družbeno polje, da sta vase sprejela raznovrstne družbene
prakse, med drugim tudi filozofijo (o umetnosti ali o izbranih diskurzih),
ki je postala konstitutivni del umetnosti. Podobno se je zgodilo tudi s filo-
zofijo (umetnosti).47
Za sodobne oblike transumetnosti je pogosto značilno, da poudarjajo
raziskovalno komponento, vključujejo filozofsko refleksijo, segajo na dru-
ga družbena polja ter se z njimi povezujejo (biotehnologija, kozmologija
itd.) in lahko uporabljajo sofisticirane tehnologije, specialna raziskovalna
okolja, orodja, materiale in specifične znanstvene metode. Transumetnost
je torej ravno tista oblika sodobne umetnosti, ki pogosto deluje na prese-
čišču umetnosti, znanosti in visokih tehnologij in kaže preseganje moder-
nega razlikovanja med umetnostjo in znanostjo. Tega velja misliti v nave-
zavi na moderno logiko kategorij, klasifikacij, diferenciacije, čistosti disci-
plin ali zvrsti in dualizmov, ki v tem primeru vodijo k razlikovanju med ra-
cionalnim (znanost) in iracionalnim (umetnost), redom (znanost) in nere-
dom, kaosom (umetnost), koristnostjo za družbeni razvoj (znanost) in li-
beralnostjo, odporništvom, pogosto usmerjenostjo v neuporabnost, neko-
43 Helga Nowotny, Peter Scott, Michael Gibbons, Re-Thinking Science. Knowledge and the Pub-
lic in an Age of Uncertainty, Cambridge: Blackwell Publishers Ltd, 2007, 1.
44 N. d., 15.
45 S tem se obsežno ukvarjam v monografiji Konec umetnosti: genealogija modernega diskurza: od
Hegla k Dantu, še posebej v tretjem delu.
46 Helga Nowotny, Peter Scott, Michael Gibbons, Re-Thinking Science. Knowledge and the Pub-
lic in an Age of Uncertainty, 47.
47 Polona Tratnik, »Možnosti sodobne estetike«, v: Sodobnost, letn. 72, št. 4, apr. 2008, 515–526.
je artikulira: »Implikacija našega argumenta je bila, da znanost ne more
biti več razumljena kot avtonomni prostor, jasno ločen od ‚drugih‘ v druž-
bi, od kulture in (bolj sporno) ekonomije. Namesto tega so postale vse te
domene ‚notranje‘ heterogene in ‚zunanje‘ medsebojno odvisne, celo tran-
sgresivne, da so prenehale biti ločene in razločljive«.43 Rast industrije ve-
dnosti (drugi način namreč sovpada z množičnostjo raziskovanja in izo-
braževanja) ni vodila le v povečanje delavcev v vednosti in rast mest za pro-
izvodnjo vednosti, temveč je spodjedla tudi razmejitev med tradicionalni-
mi institucijami vednosti, kot so univerze in raziskovalni inštituti, ter dru-
gimi organizacijami.44 Enako kot velja za spremembe v umetnosti, kjer se
krha predvsem moderni koncept njene avtonomije in ločenosti od drugih
družbenih praks,45 tudi ti avtorji pri znanosti opažajo brisanje ločnic med
znanostjo in družbo, s čimer se kaže problematičnost temeljnih kategorij
modernega sveta – države, ekonomije, kulture (in znanosti), saj ne predsta-
vljajo več razločljivih domen.46 Polje umetnosti in njen pojem sta se prav
tako razširila v družbeno polje, da sta vase sprejela raznovrstne družbene
prakse, med drugim tudi filozofijo (o umetnosti ali o izbranih diskurzih),
ki je postala konstitutivni del umetnosti. Podobno se je zgodilo tudi s filo-
zofijo (umetnosti).47
Za sodobne oblike transumetnosti je pogosto značilno, da poudarjajo
raziskovalno komponento, vključujejo filozofsko refleksijo, segajo na dru-
ga družbena polja ter se z njimi povezujejo (biotehnologija, kozmologija
itd.) in lahko uporabljajo sofisticirane tehnologije, specialna raziskovalna
okolja, orodja, materiale in specifične znanstvene metode. Transumetnost
je torej ravno tista oblika sodobne umetnosti, ki pogosto deluje na prese-
čišču umetnosti, znanosti in visokih tehnologij in kaže preseganje moder-
nega razlikovanja med umetnostjo in znanostjo. Tega velja misliti v nave-
zavi na moderno logiko kategorij, klasifikacij, diferenciacije, čistosti disci-
plin ali zvrsti in dualizmov, ki v tem primeru vodijo k razlikovanju med ra-
cionalnim (znanost) in iracionalnim (umetnost), redom (znanost) in nere-
dom, kaosom (umetnost), koristnostjo za družbeni razvoj (znanost) in li-
beralnostjo, odporništvom, pogosto usmerjenostjo v neuporabnost, neko-
43 Helga Nowotny, Peter Scott, Michael Gibbons, Re-Thinking Science. Knowledge and the Pub-
lic in an Age of Uncertainty, Cambridge: Blackwell Publishers Ltd, 2007, 1.
44 N. d., 15.
45 S tem se obsežno ukvarjam v monografiji Konec umetnosti: genealogija modernega diskurza: od
Hegla k Dantu, še posebej v tretjem delu.
46 Helga Nowotny, Peter Scott, Michael Gibbons, Re-Thinking Science. Knowledge and the Pub-
lic in an Age of Uncertainty, 47.
47 Polona Tratnik, »Možnosti sodobne estetike«, v: Sodobnost, letn. 72, št. 4, apr. 2008, 515–526.
