Page 85 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 85
Divergence, konvergence: umetnost in/kot znanost
skimi, političnimi in epistemološkimi spremembami, ki jih danes vse te-
meljiteje opisujemo kot premise postmoderne dobe. Spremembe so dolete-
le tudi druga družbena polja, tako tudi polje znanosti. V zadnjih dveh de-
setletjih je bilo napisanih veliko knjig, ki razlagajo principe mešanja znan-
stvenih disciplin, rastočo heterogenost znanstvenih form in formacij, raz-
širjanje znanstvenega polja v družbeno polje kot celoto ipd. – kar se vse
istočasno dogaja tudi z umetnostjo. Michael Gibbons, Camille Limoges,
Helga Nowotny, Simon Schwartzman, Peter Scott in Martin Trow leta
1994 izdajo zelo brano monografijo The New Production of Knowledge (ki
je do danes doživela kar 12 ponatisov), v kateri poskušajo zapopasti prav te
spremembe v znanosti oziroma na vprašanje, kako je vednost proizvajana,
odgovarjajo z opažanjem, da se ob tradicionalni pojavlja nova oblika proi-
zvodnje znanosti. Razlike med t. i. tradicionalnim načinom (ki ga imenu-
jejo prvi način) in sodobnim načinom (drugi način) so v grobem te, da je
za prvi način veljalo, da so problemi zastavljeni in rešeni v kontekstu aka-
demskih interesov specifične skupnosti, medtem ko so v drugem načinu re-
šeni v kontekstu aplikacij; če je za prvi način veljal princip disciplinarno-
sti, za drugega velja princip transdisciplinarnosti; če je prvi način določala
homogenost, drugega določa heterogenost; če sta v prvem veljala hierarhič-
nost in ohranitev forme, v drugem veljata heterarhija in prehodnost. Dru-
gi način je vsekakor bolj družbeno odgovoren (povezan z družbo in njeni-
mi zahtevami) in refleksiven, obenem pa vključuje širšo, heterogeno pale-
to sodelavcev, ki delujejo v zvezi s problemom, ki je definiran v specifičnem
in lokalnem kontekstu.42 Značilnosti drugega načina proizvodnje vedno-
sti avtorji opažajo na področju znanosti in industrije, pa tudi v družboslov-
ju in humanistiki, čeprav so njihovi izsledki raziskav primarno izšli iz upo-
rabnih znanosti in inženiringa (kemijski inženiring, aeronavtični inženi-
ring in računalniške znanosti). Z novim načinom se pravzaprav spreminja
tudi sam koncept znanosti, ki se v idealu prvega modela razume kot newto-
novska empirična in matematična fizika. Med drugim je za znanost druge-
ga načina značilno, da sodelavci delujejo na projektu začasno in so tako raz-
iskovalne skupine manj trdno institucionalizirane ter lahko delujejo tudi
izven tradicionalnih raziskovalnih institucij (so institucionalno dekonte-
kstualizirane), kar obenem pomeni, da se spreminjata tudi znanstvena in-
stitucija in polje znanosti. Ta vidik del avtorjev teorije znanosti drugega na-
čina v svoji naslednji monografiji (iz leta 2001, ki je tudi doživela že šest po-
natisov), v kateri se posveti zlasti relaciji med znanostjo in družbo, še jasne-
42 Michael Gibbons, Camille Limoges, Helga Nowotny, Simon Schwartzman, Peter Scott, Mar-
tin Trow, The New Production of Knowledge, London: Sage Publications Inc, 2009, 3.
skimi, političnimi in epistemološkimi spremembami, ki jih danes vse te-
meljiteje opisujemo kot premise postmoderne dobe. Spremembe so dolete-
le tudi druga družbena polja, tako tudi polje znanosti. V zadnjih dveh de-
setletjih je bilo napisanih veliko knjig, ki razlagajo principe mešanja znan-
stvenih disciplin, rastočo heterogenost znanstvenih form in formacij, raz-
širjanje znanstvenega polja v družbeno polje kot celoto ipd. – kar se vse
istočasno dogaja tudi z umetnostjo. Michael Gibbons, Camille Limoges,
Helga Nowotny, Simon Schwartzman, Peter Scott in Martin Trow leta
1994 izdajo zelo brano monografijo The New Production of Knowledge (ki
je do danes doživela kar 12 ponatisov), v kateri poskušajo zapopasti prav te
spremembe v znanosti oziroma na vprašanje, kako je vednost proizvajana,
odgovarjajo z opažanjem, da se ob tradicionalni pojavlja nova oblika proi-
zvodnje znanosti. Razlike med t. i. tradicionalnim načinom (ki ga imenu-
jejo prvi način) in sodobnim načinom (drugi način) so v grobem te, da je
za prvi način veljalo, da so problemi zastavljeni in rešeni v kontekstu aka-
demskih interesov specifične skupnosti, medtem ko so v drugem načinu re-
šeni v kontekstu aplikacij; če je za prvi način veljal princip disciplinarno-
sti, za drugega velja princip transdisciplinarnosti; če je prvi način določala
homogenost, drugega določa heterogenost; če sta v prvem veljala hierarhič-
nost in ohranitev forme, v drugem veljata heterarhija in prehodnost. Dru-
gi način je vsekakor bolj družbeno odgovoren (povezan z družbo in njeni-
mi zahtevami) in refleksiven, obenem pa vključuje širšo, heterogeno pale-
to sodelavcev, ki delujejo v zvezi s problemom, ki je definiran v specifičnem
in lokalnem kontekstu.42 Značilnosti drugega načina proizvodnje vedno-
sti avtorji opažajo na področju znanosti in industrije, pa tudi v družboslov-
ju in humanistiki, čeprav so njihovi izsledki raziskav primarno izšli iz upo-
rabnih znanosti in inženiringa (kemijski inženiring, aeronavtični inženi-
ring in računalniške znanosti). Z novim načinom se pravzaprav spreminja
tudi sam koncept znanosti, ki se v idealu prvega modela razume kot newto-
novska empirična in matematična fizika. Med drugim je za znanost druge-
ga načina značilno, da sodelavci delujejo na projektu začasno in so tako raz-
iskovalne skupine manj trdno institucionalizirane ter lahko delujejo tudi
izven tradicionalnih raziskovalnih institucij (so institucionalno dekonte-
kstualizirane), kar obenem pomeni, da se spreminjata tudi znanstvena in-
stitucija in polje znanosti. Ta vidik del avtorjev teorije znanosti drugega na-
čina v svoji naslednji monografiji (iz leta 2001, ki je tudi doživela že šest po-
natisov), v kateri se posveti zlasti relaciji med znanostjo in družbo, še jasne-
42 Michael Gibbons, Camille Limoges, Helga Nowotny, Simon Schwartzman, Peter Scott, Mar-
tin Trow, The New Production of Knowledge, London: Sage Publications Inc, 2009, 3.
