Page 84 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 84
Transumetnost
ni elementov za nove, praktično koristne življenjske pripomočke). »Nare-
di sam« je ena od pomembnih praks sodobne eksperimentalne umetnosti
(izrazito npr. pri Sašu Sedlačku), saj je tista, ki oponira sodobnemu unifor-
mizmu v kulturi, kar si sodobna umetnost zadaja kot eno svojih ključnih
nalog. »Naredi sam« se obenem kaže kot alternativa tehnični ali znan-
stveni praksi. Za antropologa Claudea Lévi-Straussa obstaja velika razli-
ka med dejavnostjo inženirja in t. i. »brkljanjem« (fr. bricolage). Brkljač
kot domači mojster z iznajdljivostjo, improviziranjem in zavzetostjo rešuje
probleme, kakršni se mu zastavljajo v vsakdanjem življenju. Brkljanje je de-
javnost s sprotnimi cilji, ki jo lahko postavimo v nasprotje z dejavnostjo in-
ženirja in ki je alternativa t. i. civilizirani misli.38 Drug, podoben temelj za
razlikovanje med naravoslovnimi znanostmi oziroma tehničnimi pristopi
na eni strani in umetniškimi na drugi najdemo v razlikovanju med natanč-
nim načrtovanjem v skladu z navodili in bolj prostimi eksperimentalnimi
oziroma magičnimi pristopi. Siegfried Zielinski v svoji študiji medijev (Ar-
chäologie der Medien. Zur Tiefenzeit als Zwischenspiele in der Geschichte)
zagovarja t. i. »magični pristop«. »Magična praksa« naj bi s svojimi izra-
zito nenaravoslovnimi kriteriji omogočala pristno umetniško-eksperimen-
talno delovanje: »Natanko tu je utemeljen stimulativni potencial magič-
nega pristopa k tehničnim medijskim svetovom. /…/ Oboje sta nujni pred-
postavki eksperimentalnega mišljenja in delovanja, ki si lahko dovoli ne-
uspeh in ki se prav nič ne boji razmišljati o različnih možnostih. Brez tega
se eksperiment izrodi v goli test vnaprej postavljenih zakonov.«39 Umetni-
ško tako po Zielinskem deluje v nasprotju s smotrnostnim in funkcional-
nim, torej drugače kot gladka in semiološka ergonomija,40 ki se kratkoroč-
no usmerja v zgolj ekonomsko učinkovitost.
***
Umetnosti se je s koncem modernizma dogodil večji konec (konec ume-
tnosti: Danto), ki sovpada z drugimi konci (zgodovine, modernosti, me-
tafizike itd.) in ki je prinesel zlom modernega ločevanja med umetniški-
mi mediji, med umetnostjo in neumetnostjo, med visoko in nizko kulturo,
med umetnostjo in družbo, umetnikom in publiko itd., ki ni označil zgolj
umetniškega postmodernizma, temveč se je ohranil do sodobnosti.41 Obra-
ti v umetnosti so sovpadali z globljimi družbenimi, kulturnimi, ekonom-
38 Claude Lévi-Strauss, Divja misel, Ljubljana: Krtina, 2004, 28–30.
39 Siegfried Zielinski, Archäologie der Medien. Zur Tiefenzeit als Zwischenspiele in der Geschich-
te, Reinbek pri Hamburgu: Rowohlt Tb., 2002, 296.
40 N. d., 297.
41 Polona Tratnik, Konec umetnosti – genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu.
ni elementov za nove, praktično koristne življenjske pripomočke). »Nare-
di sam« je ena od pomembnih praks sodobne eksperimentalne umetnosti
(izrazito npr. pri Sašu Sedlačku), saj je tista, ki oponira sodobnemu unifor-
mizmu v kulturi, kar si sodobna umetnost zadaja kot eno svojih ključnih
nalog. »Naredi sam« se obenem kaže kot alternativa tehnični ali znan-
stveni praksi. Za antropologa Claudea Lévi-Straussa obstaja velika razli-
ka med dejavnostjo inženirja in t. i. »brkljanjem« (fr. bricolage). Brkljač
kot domači mojster z iznajdljivostjo, improviziranjem in zavzetostjo rešuje
probleme, kakršni se mu zastavljajo v vsakdanjem življenju. Brkljanje je de-
javnost s sprotnimi cilji, ki jo lahko postavimo v nasprotje z dejavnostjo in-
ženirja in ki je alternativa t. i. civilizirani misli.38 Drug, podoben temelj za
razlikovanje med naravoslovnimi znanostmi oziroma tehničnimi pristopi
na eni strani in umetniškimi na drugi najdemo v razlikovanju med natanč-
nim načrtovanjem v skladu z navodili in bolj prostimi eksperimentalnimi
oziroma magičnimi pristopi. Siegfried Zielinski v svoji študiji medijev (Ar-
chäologie der Medien. Zur Tiefenzeit als Zwischenspiele in der Geschichte)
zagovarja t. i. »magični pristop«. »Magična praksa« naj bi s svojimi izra-
zito nenaravoslovnimi kriteriji omogočala pristno umetniško-eksperimen-
talno delovanje: »Natanko tu je utemeljen stimulativni potencial magič-
nega pristopa k tehničnim medijskim svetovom. /…/ Oboje sta nujni pred-
postavki eksperimentalnega mišljenja in delovanja, ki si lahko dovoli ne-
uspeh in ki se prav nič ne boji razmišljati o različnih možnostih. Brez tega
se eksperiment izrodi v goli test vnaprej postavljenih zakonov.«39 Umetni-
ško tako po Zielinskem deluje v nasprotju s smotrnostnim in funkcional-
nim, torej drugače kot gladka in semiološka ergonomija,40 ki se kratkoroč-
no usmerja v zgolj ekonomsko učinkovitost.
***
Umetnosti se je s koncem modernizma dogodil večji konec (konec ume-
tnosti: Danto), ki sovpada z drugimi konci (zgodovine, modernosti, me-
tafizike itd.) in ki je prinesel zlom modernega ločevanja med umetniški-
mi mediji, med umetnostjo in neumetnostjo, med visoko in nizko kulturo,
med umetnostjo in družbo, umetnikom in publiko itd., ki ni označil zgolj
umetniškega postmodernizma, temveč se je ohranil do sodobnosti.41 Obra-
ti v umetnosti so sovpadali z globljimi družbenimi, kulturnimi, ekonom-
38 Claude Lévi-Strauss, Divja misel, Ljubljana: Krtina, 2004, 28–30.
39 Siegfried Zielinski, Archäologie der Medien. Zur Tiefenzeit als Zwischenspiele in der Geschich-
te, Reinbek pri Hamburgu: Rowohlt Tb., 2002, 296.
40 N. d., 297.
41 Polona Tratnik, Konec umetnosti – genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu.
