Page 82 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 82
Transumetnost
ko je bila filozofija sintagmatična.«33 Vendar pa Kuhn obenem pokaže, da
se tudi znanost ne more zadovoljiti z enostavnim linearnim časovnim za-
poredjem, s stratigrafskim časom, ki izraža prej in potem v redu nalaga-
nja stvari, temveč »razgrinja znanost zares serijski, razvejan čas, kjer ‚prej‘
(predhodno) označuje vedno viličenja in prelome, ki bodo sledili, ‚potem‘
pa retroaktivna ponovna veriženja: od tod povsem drugačen videz znan-
stvenega napredka.«34 Zato pa s trditvijo, da je Kant prelomil z Descarte-
som, pomeni iz filozofije delati znanost. A ključni problem po njunem ni v
razmerju med znanostjo in filozofijo, temveč »strastno razmerje med zna-
nostjo in religijo, kakor ga vidimo v vseh znanstvenih poskusih poenotenja
in univerzalizacije v iskanju enotnega zakona, enotne sile, enotne interak-
cije. Znanost se približuje religiji po tem, da funktivi niso pojmi, temveč fi-
gure, ki se prej kot s prostorsko intuicijo definirajo z duhovno napetostjo.
Nekaj figuralnega je v funktivih, kar tvori nekakšno ideografijo, značilno
za znanost, in ki že iz gledanja dela branje.«35
V modernosti je nastalo razlikovanje med raziskavami in raziskovalci v
naravoslovni znanosti in humanističnimi ter družboslovnimi raziskoval-
ci, pri čemer so raziskave v naravoslovnih znanostih praviloma dražje zara-
di orodij in materialov, nujno pa tudi vključujejo kompleksne in sofisticira-
ne tehnologije in uporabljajo ustrezna okolja. Raziskovalci v naravoslovni
znanosti so bolj medsebojno odvisni in so morda bolj podvrženi standar-
diziranim tipom raziskav. Obenem pa se v zadnjih desetletjih potrdi nena-
ravnost znanosti in tehnologije ter nemožnost njune družbene neodvisno-
sti – razumeti znanost kot družbeno prakso, prav tako tudi umetnost, po-
meni ovržbo modernega mita o »čistosti« (kot družbene oziroma konte-
kstne neodvisnosti) ene in druge sfere. Po Pierru Bourdieuju je potrebno
znanost razumeti kot rezultat dejanj posamičnih raziskovalcev, ki nasto-
pajo kot agensi; tako pa znanstveni dosežki izhajajo iz medigre raziskoval-
cev v znanstvenem polju. Podobno kot kulturno je strukturirano in funk-
cionira tudi znanstveno polje, v katerem vlada antagonizem: »Sociologi-
ja znanosti počiva na domnevi, da objektivna resnica proizvoda – tudi v
primeru zelo posebnega proizvoda, znanstvene resnice – leži v določenem
tipu družbenega pogoja proizvodnje oziroma, natančneje, v ustaljenem sta-
nju strukture in funkcioniranja znanstvenega polja. ‚Čisti‘ univerzum celo
‚najčistejše‘ znanosti je družbeno polje kot katerokoli drugo, s svojo distri-
bucijo moči in svojimi monopoli, s svojimi boji in strategijami, interesi in
33 Gilles Deleuze, Félix Guattari, Kaj je filozofija?, Ljubljana: Študentska založba (zbirka Koda),
1999, 128.
34 N. d., 128–129.
35 N. d., 129.
ko je bila filozofija sintagmatična.«33 Vendar pa Kuhn obenem pokaže, da
se tudi znanost ne more zadovoljiti z enostavnim linearnim časovnim za-
poredjem, s stratigrafskim časom, ki izraža prej in potem v redu nalaga-
nja stvari, temveč »razgrinja znanost zares serijski, razvejan čas, kjer ‚prej‘
(predhodno) označuje vedno viličenja in prelome, ki bodo sledili, ‚potem‘
pa retroaktivna ponovna veriženja: od tod povsem drugačen videz znan-
stvenega napredka.«34 Zato pa s trditvijo, da je Kant prelomil z Descarte-
som, pomeni iz filozofije delati znanost. A ključni problem po njunem ni v
razmerju med znanostjo in filozofijo, temveč »strastno razmerje med zna-
nostjo in religijo, kakor ga vidimo v vseh znanstvenih poskusih poenotenja
in univerzalizacije v iskanju enotnega zakona, enotne sile, enotne interak-
cije. Znanost se približuje religiji po tem, da funktivi niso pojmi, temveč fi-
gure, ki se prej kot s prostorsko intuicijo definirajo z duhovno napetostjo.
Nekaj figuralnega je v funktivih, kar tvori nekakšno ideografijo, značilno
za znanost, in ki že iz gledanja dela branje.«35
V modernosti je nastalo razlikovanje med raziskavami in raziskovalci v
naravoslovni znanosti in humanističnimi ter družboslovnimi raziskoval-
ci, pri čemer so raziskave v naravoslovnih znanostih praviloma dražje zara-
di orodij in materialov, nujno pa tudi vključujejo kompleksne in sofisticira-
ne tehnologije in uporabljajo ustrezna okolja. Raziskovalci v naravoslovni
znanosti so bolj medsebojno odvisni in so morda bolj podvrženi standar-
diziranim tipom raziskav. Obenem pa se v zadnjih desetletjih potrdi nena-
ravnost znanosti in tehnologije ter nemožnost njune družbene neodvisno-
sti – razumeti znanost kot družbeno prakso, prav tako tudi umetnost, po-
meni ovržbo modernega mita o »čistosti« (kot družbene oziroma konte-
kstne neodvisnosti) ene in druge sfere. Po Pierru Bourdieuju je potrebno
znanost razumeti kot rezultat dejanj posamičnih raziskovalcev, ki nasto-
pajo kot agensi; tako pa znanstveni dosežki izhajajo iz medigre raziskoval-
cev v znanstvenem polju. Podobno kot kulturno je strukturirano in funk-
cionira tudi znanstveno polje, v katerem vlada antagonizem: »Sociologi-
ja znanosti počiva na domnevi, da objektivna resnica proizvoda – tudi v
primeru zelo posebnega proizvoda, znanstvene resnice – leži v določenem
tipu družbenega pogoja proizvodnje oziroma, natančneje, v ustaljenem sta-
nju strukture in funkcioniranja znanstvenega polja. ‚Čisti‘ univerzum celo
‚najčistejše‘ znanosti je družbeno polje kot katerokoli drugo, s svojo distri-
bucijo moči in svojimi monopoli, s svojimi boji in strategijami, interesi in
33 Gilles Deleuze, Félix Guattari, Kaj je filozofija?, Ljubljana: Študentska založba (zbirka Koda),
1999, 128.
34 N. d., 128–129.
35 N. d., 129.
