Page 81 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 81
Divergence, konvergence: umetnost in/kot znanost
gov in alkimistov pa ni privrelo iz sfere filozofov, temveč iz sfere inženirjev
in mehanikov (še številni renesančni rokodelci in inženirji so vztrajali, naj
njihove iznajdbe ostanejo skrivnost).28 Koncept javne vednosti je torej pri-
nesla moderna družba. V njej vznikajo javne institucije za kulturo (v osem-
najstem stoletju se v mestih pojavljajo literarni saloni, kavarne in meščan-
ski klubi, gledališča in razstavišča),29 pa tudi za znanost. Znanstvena oko-
lja se torej pričnejo institucionalizirati v renesansi, a zgodnji moderni filo-
zofi zavzemajo kritično stališče do univerz (Francis Bacon in René Descar-
tes), kajti te naj bi bile (okoli leta 1600) konzervativne in niso pozdravlja-
le prihoda moderne znanosti (nasprotno, razumele so jo kot tisto, ki ogro-
ža pravo filozofijo kot navdihnjeno vero), obenem pa univerze niso bile edi-
ni sedež znanosti. Šele z znanstveno revolucijo so se ustvarili drugačni po-
goji za ustvarjanje in prenašanje znanja v akademskem okolju.30 Novove-
ška znanost je razvila relativno avtonomno znanstveno polje, kjer vstopa-
joči agensi prek šolanja in uvajanja sprejemajo in tvorijo praktični konsenz
o tem, kaj se dogaja v znanstvenem polju in ki temelji na nizu institucio-
nalnih mehanizmov, ki zagotavljajo družbeno in akademsko selekcijo raz-
iskovalcev, urjenje izbranih agensov, nadzor nad instrumenti raziskave in
publikacijami itd.31 Kuhn je opozoril na prevladujoča obdobja, ko znanost
deluje kot t. i. normalna znanost, kar pomeni, da člani v polju prepozna-
vajo iste pretekle dosežke, verjamejo v iste teorije, enako razumejo, kate-
ri problemi so pomembni in katere metode so ustrezne za njihovo reševa-
nje. Polje je s tem standardizirano. Znanost kot normalna znanost ni od-
prta za resna vprašanja, temveč deluje po principu reševanja ugank, ali še
bolje, »puzzlov«, kajti pri normalnem znanstvenem raziskovanju je rezul-
tat poznan že vnaprej, zato se obseg pričakovanja ob raziskovanju komaj
širi, saj znanstvenik ni usmerjen k nepričakovani novosti. Normalna zna-
nost namreč po Kuhnu temelji na paradigmi, ki v tistem času velja za go-
tovo in ki daje merilo za izbiranje problemov, za katere domnevamo, da
imajo rešitev. Še posebej naravoslovne znanosti so uspešne pri socializira-
nju bodočih znanstvenikov, ki jih urijo prek reševanja dobro razumljenih
in dobro strukturiranih problemov z dobro poznanimi odgovori. Delova-
nje normalne znanosti je za znanstvenike pomembno, ker povečuje obseg
in natančnost uporabe paradigme.32 Gilles Deleuze in Félix Guattari ugo-
tovita: »S Kuhnom lahko rečemo, da je znanost paradigmatična, medtem
28 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 35–51.
29 Jürgen Habermas, Strukturne spremembe javnosti, Ljubljana: Studia humanitatis, 1989, 44–50.
30 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 297–313.
31 Pierre Bourdieu, »The Specificity of the Scientific Field and the Social Conditions of the Prog-
ress of Reason«, v: Mario Biagioli (ur.), The Science Studies Reader, New York: Routledge, 41.
32 Thomas S. Kuhn, Struktura znanstvenih revolucij, Ljubljana: Krtina, 1998, 41–47.
gov in alkimistov pa ni privrelo iz sfere filozofov, temveč iz sfere inženirjev
in mehanikov (še številni renesančni rokodelci in inženirji so vztrajali, naj
njihove iznajdbe ostanejo skrivnost).28 Koncept javne vednosti je torej pri-
nesla moderna družba. V njej vznikajo javne institucije za kulturo (v osem-
najstem stoletju se v mestih pojavljajo literarni saloni, kavarne in meščan-
ski klubi, gledališča in razstavišča),29 pa tudi za znanost. Znanstvena oko-
lja se torej pričnejo institucionalizirati v renesansi, a zgodnji moderni filo-
zofi zavzemajo kritično stališče do univerz (Francis Bacon in René Descar-
tes), kajti te naj bi bile (okoli leta 1600) konzervativne in niso pozdravlja-
le prihoda moderne znanosti (nasprotno, razumele so jo kot tisto, ki ogro-
ža pravo filozofijo kot navdihnjeno vero), obenem pa univerze niso bile edi-
ni sedež znanosti. Šele z znanstveno revolucijo so se ustvarili drugačni po-
goji za ustvarjanje in prenašanje znanja v akademskem okolju.30 Novove-
ška znanost je razvila relativno avtonomno znanstveno polje, kjer vstopa-
joči agensi prek šolanja in uvajanja sprejemajo in tvorijo praktični konsenz
o tem, kaj se dogaja v znanstvenem polju in ki temelji na nizu institucio-
nalnih mehanizmov, ki zagotavljajo družbeno in akademsko selekcijo raz-
iskovalcev, urjenje izbranih agensov, nadzor nad instrumenti raziskave in
publikacijami itd.31 Kuhn je opozoril na prevladujoča obdobja, ko znanost
deluje kot t. i. normalna znanost, kar pomeni, da člani v polju prepozna-
vajo iste pretekle dosežke, verjamejo v iste teorije, enako razumejo, kate-
ri problemi so pomembni in katere metode so ustrezne za njihovo reševa-
nje. Polje je s tem standardizirano. Znanost kot normalna znanost ni od-
prta za resna vprašanja, temveč deluje po principu reševanja ugank, ali še
bolje, »puzzlov«, kajti pri normalnem znanstvenem raziskovanju je rezul-
tat poznan že vnaprej, zato se obseg pričakovanja ob raziskovanju komaj
širi, saj znanstvenik ni usmerjen k nepričakovani novosti. Normalna zna-
nost namreč po Kuhnu temelji na paradigmi, ki v tistem času velja za go-
tovo in ki daje merilo za izbiranje problemov, za katere domnevamo, da
imajo rešitev. Še posebej naravoslovne znanosti so uspešne pri socializira-
nju bodočih znanstvenikov, ki jih urijo prek reševanja dobro razumljenih
in dobro strukturiranih problemov z dobro poznanimi odgovori. Delova-
nje normalne znanosti je za znanstvenike pomembno, ker povečuje obseg
in natančnost uporabe paradigme.32 Gilles Deleuze in Félix Guattari ugo-
tovita: »S Kuhnom lahko rečemo, da je znanost paradigmatična, medtem
28 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 35–51.
29 Jürgen Habermas, Strukturne spremembe javnosti, Ljubljana: Studia humanitatis, 1989, 44–50.
30 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 297–313.
31 Pierre Bourdieu, »The Specificity of the Scientific Field and the Social Conditions of the Prog-
ress of Reason«, v: Mario Biagioli (ur.), The Science Studies Reader, New York: Routledge, 41.
32 Thomas S. Kuhn, Struktura znanstvenih revolucij, Ljubljana: Krtina, 1998, 41–47.
