Page 80 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 80
Transumetnost
idej itn.«25 Kulturni oziroma antropološki aspekt znanosti se potlej v štu-
dijah znanosti in tehnologije še ohranja. Bruno Latour ob koncu tisočletja
zagovarja prehod od kulture znanosti h kulturi raziskovanja v preteklih sto
petdesetih letih: »Znanost je gotovost; raziskovanje je negotovost. Zna-
nost naj bi bila hladna, resna in odrezava; raziskovanje je toplo, tikajoče se
in tvegano. Znanost postavlja konec kapricam človeških dvomov; razisko-
vanje ustvarja kontroverznosti. Znanost proizvaja objektivnost s tem, ko
karseda uhaja verigam ideologije, strastem in čustvom; raziskovanje se hra-
ni iz vsega tega, da bi objekte raziskovanja spet vzpostavilo kot domače.«26
Med teoretičnim znanstvenikom in znanstvenikom eksperimentatorjem
obstajajo razlike – eksperimentalno delo je povezano z delom tehnikov in
laborantov, eksperimentator uporablja tudi roke in podobno kot kipar raz-
vija intimen odnos do materije, s katero se bojuje, jo obvladuje in se zaple-
ta z njo v odnos. V tem skupnem momentu, ki pravzaprav pomeni téchne,
najbrž ni težko razumeti, da so nekateri sodobni raziskovalni umetniki, ki
so razvili odnos do žive materije do ravni, da uporabljajo tudi dejanske žive
materiale, ateljejska okolja zamenjali z biotehnološkimi laboratoriji, s tem
pa tudi sami postali svojevrstni biotehnologi. A to sta že dva premika –
eden pomeni enačenje umetniške in znanstvene kulture, drugi pa pomeni
misliti zlitje umetnosti v znanost, v njeno polje. S prvim se dotaknemo pro-
blema, ki Bourdieuja spodbudi pri iskanju specifičnosti znanstvenega po-
lja: »Določeno število raziskovalcev, ki enačijo znanstveni in umetnostni
svet, teži k reduciranju laboratorijske dejavnosti na semiološko dejavnost:
dela se na vpisih, v obtok se daje besedila …«27 Z enačenjem obeh praks se
torej izrazi vprašanje specifičnosti obeh polj; če pa gremo še dlje, do prime-
ra, ko umetnik prične prevzemati znanstveno kulturo, prakso, njeno ve-
dnost, je vprašanje enačenja teh dveh kultur (ki je morda predpogoj) pre-
seženo z vprašanjem prehajanja ene v drugo, z vprašanjem stapljanja polj.
V situaciji transpolj je vprašanje specifičnosti polj in njihove avtonomije iz-
zvano še v novih razsežnostih.
Posebno poglavje v študijih znanosti in tehnologije predstavlja vpraša-
nje skupnosti, okolij in družbenih institucij, na katere so vezane znanstve-
ne raziskave oziroma delo znanstvenikov-raziskovalcev. Pri tem ni brez po-
mena omeniti, da je pred renesanso stoletja prevladovala paradigma, da je
potrebno znanje skrivati in se je skrivnostnost opirala na razliko med peš-
čico modrecev in množico neukih. Nasprotovanje skrivnemu znanju ma-
25 Pierre Bourdieu, Znanost o znanosti in refleksivnost, Ljubljana: Liberalna akademija, 2004, 13.
26 Bruno Latour, »From the World of Science to the World of Research?«, v: Science, št. 280,
1998, 208–209.
27 Pierre Bourdieu, Znanost o znanosti in refleksivnost, 14.
idej itn.«25 Kulturni oziroma antropološki aspekt znanosti se potlej v štu-
dijah znanosti in tehnologije še ohranja. Bruno Latour ob koncu tisočletja
zagovarja prehod od kulture znanosti h kulturi raziskovanja v preteklih sto
petdesetih letih: »Znanost je gotovost; raziskovanje je negotovost. Zna-
nost naj bi bila hladna, resna in odrezava; raziskovanje je toplo, tikajoče se
in tvegano. Znanost postavlja konec kapricam človeških dvomov; razisko-
vanje ustvarja kontroverznosti. Znanost proizvaja objektivnost s tem, ko
karseda uhaja verigam ideologije, strastem in čustvom; raziskovanje se hra-
ni iz vsega tega, da bi objekte raziskovanja spet vzpostavilo kot domače.«26
Med teoretičnim znanstvenikom in znanstvenikom eksperimentatorjem
obstajajo razlike – eksperimentalno delo je povezano z delom tehnikov in
laborantov, eksperimentator uporablja tudi roke in podobno kot kipar raz-
vija intimen odnos do materije, s katero se bojuje, jo obvladuje in se zaple-
ta z njo v odnos. V tem skupnem momentu, ki pravzaprav pomeni téchne,
najbrž ni težko razumeti, da so nekateri sodobni raziskovalni umetniki, ki
so razvili odnos do žive materije do ravni, da uporabljajo tudi dejanske žive
materiale, ateljejska okolja zamenjali z biotehnološkimi laboratoriji, s tem
pa tudi sami postali svojevrstni biotehnologi. A to sta že dva premika –
eden pomeni enačenje umetniške in znanstvene kulture, drugi pa pomeni
misliti zlitje umetnosti v znanost, v njeno polje. S prvim se dotaknemo pro-
blema, ki Bourdieuja spodbudi pri iskanju specifičnosti znanstvenega po-
lja: »Določeno število raziskovalcev, ki enačijo znanstveni in umetnostni
svet, teži k reduciranju laboratorijske dejavnosti na semiološko dejavnost:
dela se na vpisih, v obtok se daje besedila …«27 Z enačenjem obeh praks se
torej izrazi vprašanje specifičnosti obeh polj; če pa gremo še dlje, do prime-
ra, ko umetnik prične prevzemati znanstveno kulturo, prakso, njeno ve-
dnost, je vprašanje enačenja teh dveh kultur (ki je morda predpogoj) pre-
seženo z vprašanjem prehajanja ene v drugo, z vprašanjem stapljanja polj.
V situaciji transpolj je vprašanje specifičnosti polj in njihove avtonomije iz-
zvano še v novih razsežnostih.
Posebno poglavje v študijih znanosti in tehnologije predstavlja vpraša-
nje skupnosti, okolij in družbenih institucij, na katere so vezane znanstve-
ne raziskave oziroma delo znanstvenikov-raziskovalcev. Pri tem ni brez po-
mena omeniti, da je pred renesanso stoletja prevladovala paradigma, da je
potrebno znanje skrivati in se je skrivnostnost opirala na razliko med peš-
čico modrecev in množico neukih. Nasprotovanje skrivnemu znanju ma-
25 Pierre Bourdieu, Znanost o znanosti in refleksivnost, Ljubljana: Liberalna akademija, 2004, 13.
26 Bruno Latour, »From the World of Science to the World of Research?«, v: Science, št. 280,
1998, 208–209.
27 Pierre Bourdieu, Znanost o znanosti in refleksivnost, 14.
