Page 79 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 79
Divergence, konvergence: umetnost in/kot znanost
Poseben prispevek k filozofiji znanosti predstavlja znamenito delo Tho-
masa S. Kuhna Struktura znanstvenih revolucij (1962), ki je predvsem za-
vrnilo dotedanje verjetje, da lahko znanost v času razumemo kot stabilno
in povezano progresivno. Kuhnov doprinos k filozofiji znanosti pa je tudi
v njegovem osredotočenju na dejavnosti v zvezi z znanstvenim raziskova-
njem, s čimer je znanost razumel predvsem kot tisto, kar znanstveniki de-
lajo. Funkcionalistični vidik Roberta K. Mertona, po katerem znanost slu-
ži družbeni funkciji s tem, da zagotavlja potrjeno znanje oziroma je »insti-
tucionalni cilj znanosti razširitev potrjenega znanja«,22 je zaznamoval so-
ciologijo znanosti v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Standardi in nor-
me so tako osnova za znanstveno védenje in vedênje, pa tudi vir znanstve-
nega uspeha in avtoritete. V sedemdesetih letih pa so številni raziskovalci
(Bruno Latour, Karin Knorr Cetina, Harry Collins, Michael Lynch, Sha-
ron Traweek, Michael Zenzen, Sal Restivo idr.) sočasno vstopili v labora-
torije, kjer so opravljali etnografske študije, kajti eksperimentalno delo je
ključni del znanstvene aktivnosti. Glavno vprašanje, ki so si ga zastavili, je
bilo, kako so izdelana znanstvena dejstva (to sugerira že sam naslov enega
od pionirskih del na tem področju).23 Obenem pa se je pozornost v študi-
jah znanosti in tehnologije pomembno premestila od razumevanja znano-
sti kot vednosti k razumevanju znanosti kot prakse in kulture. Nov pristop
k mišljenju znanosti v sedemdesetih letih, sociologija znanstvene vednosti,
je znanost razlagal kot prakso, ki je v svoji konstituciji družbena vse do svo-
jega tehničnega jedra, zato mora biti tudi znanstvena vednost razumljena
kot družbeni proizvod.24 Kot piše Bourdieu, je imel ta novi pristop večje
učinke v epistemoloških premikih: »Sociologi so do različnih mer odprli
Pandorino skrinjico, laboratorij, in s tem preiskovanjem znanstvenega sve-
ta takega, kakršen je, se je prikazal cel skupek dejstev, ki zelo krepko posta-
vljajo pod vprašaj znanstveno epistemologijo logicističnega tipa, kakršno
sem omenil [»Logicizem, ki je zvezan s Fregejevim in Russellovim ime-
nom, je program logičnega utemeljevanja matematike, ki trdi, da obstajajo
apriorna obča pravila za znanstveno evalvacijo in kodeks nespremenljivih
zakonov za ločevanje dobre znanosti od slabe.« str. 12], in reducirajo znan-
stveno življenje na eno imed družbenih življenj z njegovimi pravili, prisila-
mi, strategijami, zvijačami, dominacijskimi učinki, goljufijami, tatvinami
22 Robert K. Merton, The Sociology of Science: Theoretical and Empirical Investigations, Chicago:
University of Chicago Press, 1973, 270.
23 Bruno Latour, Steve Woolgar, Laboratory Life. The Construction of Scientific Facts, Beverley
Hills, Calif.: Sage Publications, Inc., 1979 (ponatis: New Jersey: Princeton University Press,
1986).
24 Andrew Pickering, »From Science as Knowledge to Science as Practice«, v: Andrew Picke-
ring (ur.), Science as Practice and Culture, Chicago: The University of Chicago Press, 1992, 1.
Poseben prispevek k filozofiji znanosti predstavlja znamenito delo Tho-
masa S. Kuhna Struktura znanstvenih revolucij (1962), ki je predvsem za-
vrnilo dotedanje verjetje, da lahko znanost v času razumemo kot stabilno
in povezano progresivno. Kuhnov doprinos k filozofiji znanosti pa je tudi
v njegovem osredotočenju na dejavnosti v zvezi z znanstvenim raziskova-
njem, s čimer je znanost razumel predvsem kot tisto, kar znanstveniki de-
lajo. Funkcionalistični vidik Roberta K. Mertona, po katerem znanost slu-
ži družbeni funkciji s tem, da zagotavlja potrjeno znanje oziroma je »insti-
tucionalni cilj znanosti razširitev potrjenega znanja«,22 je zaznamoval so-
ciologijo znanosti v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Standardi in nor-
me so tako osnova za znanstveno védenje in vedênje, pa tudi vir znanstve-
nega uspeha in avtoritete. V sedemdesetih letih pa so številni raziskovalci
(Bruno Latour, Karin Knorr Cetina, Harry Collins, Michael Lynch, Sha-
ron Traweek, Michael Zenzen, Sal Restivo idr.) sočasno vstopili v labora-
torije, kjer so opravljali etnografske študije, kajti eksperimentalno delo je
ključni del znanstvene aktivnosti. Glavno vprašanje, ki so si ga zastavili, je
bilo, kako so izdelana znanstvena dejstva (to sugerira že sam naslov enega
od pionirskih del na tem področju).23 Obenem pa se je pozornost v študi-
jah znanosti in tehnologije pomembno premestila od razumevanja znano-
sti kot vednosti k razumevanju znanosti kot prakse in kulture. Nov pristop
k mišljenju znanosti v sedemdesetih letih, sociologija znanstvene vednosti,
je znanost razlagal kot prakso, ki je v svoji konstituciji družbena vse do svo-
jega tehničnega jedra, zato mora biti tudi znanstvena vednost razumljena
kot družbeni proizvod.24 Kot piše Bourdieu, je imel ta novi pristop večje
učinke v epistemoloških premikih: »Sociologi so do različnih mer odprli
Pandorino skrinjico, laboratorij, in s tem preiskovanjem znanstvenega sve-
ta takega, kakršen je, se je prikazal cel skupek dejstev, ki zelo krepko posta-
vljajo pod vprašaj znanstveno epistemologijo logicističnega tipa, kakršno
sem omenil [»Logicizem, ki je zvezan s Fregejevim in Russellovim ime-
nom, je program logičnega utemeljevanja matematike, ki trdi, da obstajajo
apriorna obča pravila za znanstveno evalvacijo in kodeks nespremenljivih
zakonov za ločevanje dobre znanosti od slabe.« str. 12], in reducirajo znan-
stveno življenje na eno imed družbenih življenj z njegovimi pravili, prisila-
mi, strategijami, zvijačami, dominacijskimi učinki, goljufijami, tatvinami
22 Robert K. Merton, The Sociology of Science: Theoretical and Empirical Investigations, Chicago:
University of Chicago Press, 1973, 270.
23 Bruno Latour, Steve Woolgar, Laboratory Life. The Construction of Scientific Facts, Beverley
Hills, Calif.: Sage Publications, Inc., 1979 (ponatis: New Jersey: Princeton University Press,
1986).
24 Andrew Pickering, »From Science as Knowledge to Science as Practice«, v: Andrew Picke-
ring (ur.), Science as Practice and Culture, Chicago: The University of Chicago Press, 1992, 1.
