Page 78 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 78
Transumetnost
sko dogajanje v naravi /…/, lahko upamo, da nam bo z mikroskopom ne-
koč dano opazovati prave in nevidne strukture teles.«15 Dokler to ni mo-
žno, si pomagajmo s podobnostmi in primerjavami, predlaga Hooke. Prek
analogije lahko po njegovem prepričanju pridemo od učinkov, ki nastaja-
jo iz vzrokov, ki so čutom dostopni, do učinkov, ki jih povzročajo hipote-
tična bitja.
V sodobnem času je v filozofiji znanosti in tehnologije poznana problema-
tičnost obeh metod, ki ju uporablja znanost, indukcije in dedukcije. Induk-
cija razširja podatkovne baze, da bi pokrivala nove primere, glede katerih pa
ni gotovo, da velja enako pravilo; prav tako pa se z okoliščinami spremeni-
jo tudi situacije, s čimer ugotovljena pravila ne morejo univerzalno veljati.16
Problem dedukcije je izpostavila Duhem-Quineova teza, ki pravi, da teorija
ne more biti nikoli dokončno preverjena v izolaciji, kajti kar je preverjano, je
mreža verjetij. Teorije tako nikoli ne oblikujejo predpostavk iz nič, temveč so
določene z verjetji.17 Prav tako je bil v filozofiji znanosti pripoznan problem
poddeterminiranosti z empiričnimi dokazi.18 Če pridobljene podatke skuša-
mo razumeti z neko zakonitostjo, smo z njo nujno posplošili rezultate, kar je
lahko vodilo do napačnega sklepanja, kajti opravimo lahko nadaljnja testira-
nja in nekatere rezultate izločamo, a vselej bo obstajalo neskončno mnogo ti-
stih, ki jih nismo opravili. Zato pa naj bi se znanstvene teorije razumele kot
instrumenti za razlaganje in predvidevanje, ne pa kot resnične oziroma reali-
stične reprezentacije.19 V znanosti tako evalvacije dokazov vodijo k le pribli-
žno resničnim teorijam.20 Moderni mit o znanstveni objektivnosti se v za-
dnjih desetletjih spodjeda. Kljub temu je naravoslovna znanost, še posebej
pri bolj standardiziranih raziskavah, kadar so naloge relativno rutinizirane
(in je stopnja negotovosti naloge nizka), pod pritiskom pričakovanj, da pro-
izvaja dejstva in ne interpretacij, medtem ko so nove in bolj inovativne raz-
iskave vendarle manj rutinizirane in je pri njih tveganje negotovosti večje.21
15 Navedeno po: n. d., 193.
16 Karl Popper, Conjectures and Refutations: The Growth of Scientific Knowledge, London: Rout-
ledge & Kegan Paul, 1963.
17 Na ta način Newton, ko njegova predvidevanja poti lune niso ustrezala podatkom, pridobljen-
im z opazovanji, ni zavrgel svoje teorije gravitacije ali svojih zakonov gibanja, temveč je sklenil,
da je bilo nekaj narobe z opazovanji. Sergio Sismondo, An Introduction to Science and Technolo-
gy Studies, Oxford: Blackwell Publishing Ltd., 2010, 5.
18 N. d., 7.
19 Bas C. van Fraasen, The Scientific Image, Oxford: Clarendon Press, 1980.
20 Richard N. Boyd, »The Current Status of Scientific Realism«, v: Jarrett Leplin (ur.), Scienti-
fic Realism, Berkeley: University of California Press, 1984, 41–82.
21 Stephan Fuchs, The Professional Quest for Truth: A Social Theory of Science and Knowledge, Al-
bany, NY: SUNY Press, 1992.
sko dogajanje v naravi /…/, lahko upamo, da nam bo z mikroskopom ne-
koč dano opazovati prave in nevidne strukture teles.«15 Dokler to ni mo-
žno, si pomagajmo s podobnostmi in primerjavami, predlaga Hooke. Prek
analogije lahko po njegovem prepričanju pridemo od učinkov, ki nastaja-
jo iz vzrokov, ki so čutom dostopni, do učinkov, ki jih povzročajo hipote-
tična bitja.
V sodobnem času je v filozofiji znanosti in tehnologije poznana problema-
tičnost obeh metod, ki ju uporablja znanost, indukcije in dedukcije. Induk-
cija razširja podatkovne baze, da bi pokrivala nove primere, glede katerih pa
ni gotovo, da velja enako pravilo; prav tako pa se z okoliščinami spremeni-
jo tudi situacije, s čimer ugotovljena pravila ne morejo univerzalno veljati.16
Problem dedukcije je izpostavila Duhem-Quineova teza, ki pravi, da teorija
ne more biti nikoli dokončno preverjena v izolaciji, kajti kar je preverjano, je
mreža verjetij. Teorije tako nikoli ne oblikujejo predpostavk iz nič, temveč so
določene z verjetji.17 Prav tako je bil v filozofiji znanosti pripoznan problem
poddeterminiranosti z empiričnimi dokazi.18 Če pridobljene podatke skuša-
mo razumeti z neko zakonitostjo, smo z njo nujno posplošili rezultate, kar je
lahko vodilo do napačnega sklepanja, kajti opravimo lahko nadaljnja testira-
nja in nekatere rezultate izločamo, a vselej bo obstajalo neskončno mnogo ti-
stih, ki jih nismo opravili. Zato pa naj bi se znanstvene teorije razumele kot
instrumenti za razlaganje in predvidevanje, ne pa kot resnične oziroma reali-
stične reprezentacije.19 V znanosti tako evalvacije dokazov vodijo k le pribli-
žno resničnim teorijam.20 Moderni mit o znanstveni objektivnosti se v za-
dnjih desetletjih spodjeda. Kljub temu je naravoslovna znanost, še posebej
pri bolj standardiziranih raziskavah, kadar so naloge relativno rutinizirane
(in je stopnja negotovosti naloge nizka), pod pritiskom pričakovanj, da pro-
izvaja dejstva in ne interpretacij, medtem ko so nove in bolj inovativne raz-
iskave vendarle manj rutinizirane in je pri njih tveganje negotovosti večje.21
15 Navedeno po: n. d., 193.
16 Karl Popper, Conjectures and Refutations: The Growth of Scientific Knowledge, London: Rout-
ledge & Kegan Paul, 1963.
17 Na ta način Newton, ko njegova predvidevanja poti lune niso ustrezala podatkom, pridobljen-
im z opazovanji, ni zavrgel svoje teorije gravitacije ali svojih zakonov gibanja, temveč je sklenil,
da je bilo nekaj narobe z opazovanji. Sergio Sismondo, An Introduction to Science and Technolo-
gy Studies, Oxford: Blackwell Publishing Ltd., 2010, 5.
18 N. d., 7.
19 Bas C. van Fraasen, The Scientific Image, Oxford: Clarendon Press, 1980.
20 Richard N. Boyd, »The Current Status of Scientific Realism«, v: Jarrett Leplin (ur.), Scienti-
fic Realism, Berkeley: University of California Press, 1984, 41–82.
21 Stephan Fuchs, The Professional Quest for Truth: A Social Theory of Science and Knowledge, Al-
bany, NY: SUNY Press, 1992.
