Page 77 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 77
Divergence, konvergence: umetnost in/kot znanost
umske dejavnosti in rokodelstvo, na vednost in delo, se dogaja z zagovo-
rom mehaničnih »umetnosti« in se okrepi v osemnajstem stoletju z argu-
mentom politične enakosti. Zapostavljanje mehaničnih »umetnosti«, ki
se kaže npr. še v enciklopediji Williama Chambersa, skušata preseči Jean
d‘Alembert in Denis Diderot v Enciklopediji ali metodičnem besednjaku
znanosti, umetnosti in obrti (1751) oziroma v rodoslovnem drevesu, ki pri-
kazuje sistem človeške vednosti, s katerim reorganizirata Baconovo deli-
tev vednosti na zgodovino, poezijo ali umetnost in filozofijo v širšem po-
menu, in sicer na: spomin, razum in domišljijo, ki obvladujejo vsaka svo-
je področje vednosti – zgodovino, filozofijo in lepe umetnosti.12 Čeprav
d‘Alembert in Diderot kot krovno ime za vednosti o človeku (etika in lo-
gika) in vednosti o naravi (fizika in matematika) še vedno uporabljata ter-
min filozofija, se odmik od polja, ki ga potlej zasede filozofija, močno kaže
pri Isaacu Newtonu (Philosophiae naturalis principia mathematica, 1687),
ki si je drznil »dokončati in sistematizirati, tako glede metode kot rešitev,
znanstveno revolucijo, ki sta jo začela Kopernik in Galilei.«13 Za Newto-
na imajo filozofska načela matematični značaj, obenem pa je Newton utr-
dil empiristično tradicijo (sprejel je načela Baconovega, Hookovega in Boy-
lovega eksperimentalizma) in je bil nezaupljiv do hipotez, ki niso empirič-
no utemeljene (s čimer nasprotuje kartezijanstvu in Descartesu, pri kate-
rem se je, čeprav govori o uvajanju matematičnih pravil v geometrijo, »ma-
tematičnost« kazala zgolj v aksiomatični in deduktivni značilnosti njego-
ve konstrukcije sveta14).
Pomemben zagovor empirizma, s tem metode indukcije, pa tudi meha-
ničnih umetnosti, je prineslo zaupanje novih raziskovalcev v pripomočke,
kakor je Galileo Galilei zaupal daljnogledu (1609), kar je postopno vodilo
k preseganju staroveškega antropocentričnega stališča in čez čas tudi k pri-
poznanju, da je mehanične pripomočke potrebno vključiti v znanost, kjer
naj postanejo njen instrument. V času med Kopernikom in Newtonom se
razvijajo makrovede (astronomija je sploh najmočnejša med tedanjimi zna-
nostmi) in mikrovede (opazovanje na drobno), ki jih podpirajo tehnični iz-
umi pripomočkov z lečami. Od uporabe prvih cevastih očal z lečami (z de-
setkratno povečavo) na začetku sedemnajstega stoletja mine približno pet-
deset let, ko deluje generacija t. i. klasičnih mikroskopistov, med njimi tudi
baconovski raziskovalec Robert Hooke, ki v Micrographia (1665) zapiše:
»Ker nimamo čutilnih organov, ki bi nam bili zmožni predočiti dejan-
12 Jean d'Alembert, Denis Diderot, Uvod v Enciklopedijo, Ljubljana: Studia humanitatis, 2009,
128–131.
13 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 315.
14 N. d., 167.
umske dejavnosti in rokodelstvo, na vednost in delo, se dogaja z zagovo-
rom mehaničnih »umetnosti« in se okrepi v osemnajstem stoletju z argu-
mentom politične enakosti. Zapostavljanje mehaničnih »umetnosti«, ki
se kaže npr. še v enciklopediji Williama Chambersa, skušata preseči Jean
d‘Alembert in Denis Diderot v Enciklopediji ali metodičnem besednjaku
znanosti, umetnosti in obrti (1751) oziroma v rodoslovnem drevesu, ki pri-
kazuje sistem človeške vednosti, s katerim reorganizirata Baconovo deli-
tev vednosti na zgodovino, poezijo ali umetnost in filozofijo v širšem po-
menu, in sicer na: spomin, razum in domišljijo, ki obvladujejo vsaka svo-
je področje vednosti – zgodovino, filozofijo in lepe umetnosti.12 Čeprav
d‘Alembert in Diderot kot krovno ime za vednosti o človeku (etika in lo-
gika) in vednosti o naravi (fizika in matematika) še vedno uporabljata ter-
min filozofija, se odmik od polja, ki ga potlej zasede filozofija, močno kaže
pri Isaacu Newtonu (Philosophiae naturalis principia mathematica, 1687),
ki si je drznil »dokončati in sistematizirati, tako glede metode kot rešitev,
znanstveno revolucijo, ki sta jo začela Kopernik in Galilei.«13 Za Newto-
na imajo filozofska načela matematični značaj, obenem pa je Newton utr-
dil empiristično tradicijo (sprejel je načela Baconovega, Hookovega in Boy-
lovega eksperimentalizma) in je bil nezaupljiv do hipotez, ki niso empirič-
no utemeljene (s čimer nasprotuje kartezijanstvu in Descartesu, pri kate-
rem se je, čeprav govori o uvajanju matematičnih pravil v geometrijo, »ma-
tematičnost« kazala zgolj v aksiomatični in deduktivni značilnosti njego-
ve konstrukcije sveta14).
Pomemben zagovor empirizma, s tem metode indukcije, pa tudi meha-
ničnih umetnosti, je prineslo zaupanje novih raziskovalcev v pripomočke,
kakor je Galileo Galilei zaupal daljnogledu (1609), kar je postopno vodilo
k preseganju staroveškega antropocentričnega stališča in čez čas tudi k pri-
poznanju, da je mehanične pripomočke potrebno vključiti v znanost, kjer
naj postanejo njen instrument. V času med Kopernikom in Newtonom se
razvijajo makrovede (astronomija je sploh najmočnejša med tedanjimi zna-
nostmi) in mikrovede (opazovanje na drobno), ki jih podpirajo tehnični iz-
umi pripomočkov z lečami. Od uporabe prvih cevastih očal z lečami (z de-
setkratno povečavo) na začetku sedemnajstega stoletja mine približno pet-
deset let, ko deluje generacija t. i. klasičnih mikroskopistov, med njimi tudi
baconovski raziskovalec Robert Hooke, ki v Micrographia (1665) zapiše:
»Ker nimamo čutilnih organov, ki bi nam bili zmožni predočiti dejan-
12 Jean d'Alembert, Denis Diderot, Uvod v Enciklopedijo, Ljubljana: Studia humanitatis, 2009,
128–131.
13 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 315.
14 N. d., 167.
