Page 76 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 76
Transumetnost
truje romantičnemu razcepu na visoko umetnost in nizko kulturo. Če se
prva ne ozira na želje odjemalcev in se z boemi postavi v radikalno naspro-
tje običajni kapitalistični kulturi (in sicer v celostnem smislu – od pogleda
na svet, načina življenja, norm in vrednot do ciljev, h katerim stremi posa-
meznik; pri tem je posvečenost romantičnega umetnika jasna – on živi za
umetnost), pa druga krene v nasprotno smer širše dostopnosti in s tem tri-
vializacije, s sredstvi tehnične reprodukcije (najprej s tiskom na začetku de-
vetnajstega stoletja, skokovito pa z radiom in filmom v prvi polovici dvajse-
tega stoletja) pa se razvije v tisto, kar Theodor Adorno in Max Horkheimer
imenujeta kulturna industrija.
(Moderno) polje znanosti
Med šestnajstim in osemnajstim stoletjem se v Evropi dogaja prehod
od srednjeveškega znanstvenega izročila v novoveško znanost, ki ga da-
nes označujemo z izrazom »znanstvena revolucija«. V tem času se koreni-
to spremeni razumevanje narave, metodologija raziskovanja, prične se ce-
niti novitete in izume, številne dotedanje trditve so ovržene in prepozna-
jo se drugačne zakonitosti, na mesto prej spoštovane avtoritete stopi do-
kaz (argument, rezultat poskusa). Metodološki spremembi med srednjeve-
škim znanstvenim izročilom in novoveško znanostjo sta najmanj v tem, da
»izkušnja« novoveških učenjakov ni več vezana na vsakdanji svet, tem-
več temelji na raziskovanju narave z umetno ustvarjenimi poskusi, ki naj
teorije potrdijo ali ovržejo, in da novoveški znanstveniki preidejo h kvan-
titativnemu proučevanju naravnih pojavov – tako je npr. Galilei deloval
z »neprisiljenostjo« in »metodološkim oportunizmom« (kot ju srednji
vek ne pozna) in se je njegova pozornost, čeprav je izumljal vse natančnej-
še merske sisteme, »z idealne natančnosti preusmerila na natančnost, ki je
bila potrebna glede na cilje in dosegljiva z razpoložljivimi pripomočki«.11
Tako kot umetnost tudi znanost postane relativno avtonomno družbeno
polje, ki z razvojem eksperimentalnih znanosti v osemnajstem, pa tudi že
v sedemnajstem stoletju, vodi v razločitev naravoslovja od filozofije (na-
stalo razpoko skuša premostiti pozitivizem v devetnajstem stoletju). Do
renesanse se umetnosti pojmujejo v dveh sklopih, ki pokrivata svobodne
»umetnosti« (»artes liberales«) in navadne »umetnosti« (»artes vulga-
res«) oziroma mehanične »umetnosti« – med slednje, ki vključujejo tudi
telesno silo, sodijo slikarstvo, kiparstvo in arhitektura, medtem ko poezi-
ja (literatura) sodi k svobodnim »umetnostim«. Preseganje ločevanja na
11 Luca Bianchi, »L’esatezza impossibile: scienza e ‘calculationes’ nel XIV secolo«, v: Luca Bi-
anchi, Eugenio Randi, Le verita dissonanti: Aristotele alla fine del Medioevo, Rim-Bari: Laterza,
1990, 150. Navedeno po: Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 14.
truje romantičnemu razcepu na visoko umetnost in nizko kulturo. Če se
prva ne ozira na želje odjemalcev in se z boemi postavi v radikalno naspro-
tje običajni kapitalistični kulturi (in sicer v celostnem smislu – od pogleda
na svet, načina življenja, norm in vrednot do ciljev, h katerim stremi posa-
meznik; pri tem je posvečenost romantičnega umetnika jasna – on živi za
umetnost), pa druga krene v nasprotno smer širše dostopnosti in s tem tri-
vializacije, s sredstvi tehnične reprodukcije (najprej s tiskom na začetku de-
vetnajstega stoletja, skokovito pa z radiom in filmom v prvi polovici dvajse-
tega stoletja) pa se razvije v tisto, kar Theodor Adorno in Max Horkheimer
imenujeta kulturna industrija.
(Moderno) polje znanosti
Med šestnajstim in osemnajstim stoletjem se v Evropi dogaja prehod
od srednjeveškega znanstvenega izročila v novoveško znanost, ki ga da-
nes označujemo z izrazom »znanstvena revolucija«. V tem času se koreni-
to spremeni razumevanje narave, metodologija raziskovanja, prične se ce-
niti novitete in izume, številne dotedanje trditve so ovržene in prepozna-
jo se drugačne zakonitosti, na mesto prej spoštovane avtoritete stopi do-
kaz (argument, rezultat poskusa). Metodološki spremembi med srednjeve-
škim znanstvenim izročilom in novoveško znanostjo sta najmanj v tem, da
»izkušnja« novoveških učenjakov ni več vezana na vsakdanji svet, tem-
več temelji na raziskovanju narave z umetno ustvarjenimi poskusi, ki naj
teorije potrdijo ali ovržejo, in da novoveški znanstveniki preidejo h kvan-
titativnemu proučevanju naravnih pojavov – tako je npr. Galilei deloval
z »neprisiljenostjo« in »metodološkim oportunizmom« (kot ju srednji
vek ne pozna) in se je njegova pozornost, čeprav je izumljal vse natančnej-
še merske sisteme, »z idealne natančnosti preusmerila na natančnost, ki je
bila potrebna glede na cilje in dosegljiva z razpoložljivimi pripomočki«.11
Tako kot umetnost tudi znanost postane relativno avtonomno družbeno
polje, ki z razvojem eksperimentalnih znanosti v osemnajstem, pa tudi že
v sedemnajstem stoletju, vodi v razločitev naravoslovja od filozofije (na-
stalo razpoko skuša premostiti pozitivizem v devetnajstem stoletju). Do
renesanse se umetnosti pojmujejo v dveh sklopih, ki pokrivata svobodne
»umetnosti« (»artes liberales«) in navadne »umetnosti« (»artes vulga-
res«) oziroma mehanične »umetnosti« – med slednje, ki vključujejo tudi
telesno silo, sodijo slikarstvo, kiparstvo in arhitektura, medtem ko poezi-
ja (literatura) sodi k svobodnim »umetnostim«. Preseganje ločevanja na
11 Luca Bianchi, »L’esatezza impossibile: scienza e ‘calculationes’ nel XIV secolo«, v: Luca Bi-
anchi, Eugenio Randi, Le verita dissonanti: Aristotele alla fine del Medioevo, Rim-Bari: Laterza,
1990, 150. Navedeno po: Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 14.
