Page 75 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 75
Divergence, konvergence: umetnost in/kot znanost
V štirinajstem stoletju so umetnost razumeli kot ročno dejavnost. Ume-
tniki petnajstega stoletja so pogosto izhajali iz rokodelskega okolja, kipar-
ji in arhitekti v Firencah so bili člani manj pomembnega ceha zidarjev in
tesarjev, slikarji pa so bili uvrščeni v pomembnejše združenje zdravnikov
in lekarnarjev. Množile so se delavnice, kjer se je učna doba začela z roč-
nim delom in ki so proizvajale slike, grbe, dela iz gline, zlatarske izdelke
itn., arhitekti pa so bili zaposleni z gradnjo stavb, izdelavo mehaničnih pri-
pomočkov in bojnih naprav, s pripravljanjem odrov, strojev za procesije in
praznovanja ipd. »Porajala se je zvrst znanja, ki se ubada s projektiranjem
strojev, konstruiranjem bojnih pripomočkov za napad in obrambo z utrd-
bami, jarki in nasipi ter pridobivanjem kovin iz rudnikov. Tisti, ki so razvi-
jali to znanje, inženirji oziroma umetniki-inženirji, so imeli ugled, ki je bil
enak ali večji kot ugled zdravnika, maga, dvornega astronoma ali univerzi-
tetnega profesorja.«10 Že za Leona Battisto Albertija (1404–1472), ki je bil
slikar, kipar, urbanist in humanist, je bila matematika (tedaj teorija o pro-
porcih in teorija o perspektivi) skupno področje umetnika in matemati-
ka – perspektivično dojemanje in upravljanje vidnega v slikarstvu je veljalo
za znanost. Med štirinajstim in šestnajstim stoletjem je bila napisana vrsta
spisov (med prvimi piše Filippo Brunelleschi, 1377–1446), ki poveličuje-
jo umetniško-inženirsko dejavnost. V šestnajstem stoletju se poskuša uče-
njake, ki čutijo tradicionalni prezir do praktičnega dela, pozvati v delavni-
ce, da bi doumeli podrobnosti dela rokodelcev, kajti diskrepanca med teo-
retikom in praktikom se je kazala kot zaviralna za znanstveni razvoj, zato
pa se postopki rokodelcev, umetnikov in inženirjev tedaj pričnejo razumeti
v luči znanstvenega napredka. Prav v florentinskih delavnicah petnajstega
stoletja, kjer so se razvijali slikarji in kiparji, inženirji, tehniki in konstruk-
torji strojev, so pričeli povezovati ročno delo in teorijo – iz takšne delavni-
ce je izšel tudi Leonardo da Vinci (Verrocchiova delavnica).
V šestnajstem stoletju so se rokodelska naročila prenehala skladati z do-
stojanstvom umetnika, ki se mu potlej z v modernosti razvijajočim se kon-
ceptom genialnosti, predvsem pa prek liberalizacije angažmaja (umetno-
stna produkcija se loči od naročnikov in postane svobodno motivirana),
status v družbi močno spremeni. V širšem smislu prek moderne avtonomi-
zacije umetnostno polje postane v družbi relativno samostojno, ekonom-
sko in kulturno neodvisno, umetnost pa posebna družbena praksa, s kate-
ro se v osemnajstem stoletju pričneta ukvarjati dve specialni vedi – ume-
tnostna zgodovina in estetika kot filozofija umetnosti. Obenem umetniško
delo v kapitalistični družbi postane blago, ki stopi na tržišče, kar hkrati bo-
10 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 57.
V štirinajstem stoletju so umetnost razumeli kot ročno dejavnost. Ume-
tniki petnajstega stoletja so pogosto izhajali iz rokodelskega okolja, kipar-
ji in arhitekti v Firencah so bili člani manj pomembnega ceha zidarjev in
tesarjev, slikarji pa so bili uvrščeni v pomembnejše združenje zdravnikov
in lekarnarjev. Množile so se delavnice, kjer se je učna doba začela z roč-
nim delom in ki so proizvajale slike, grbe, dela iz gline, zlatarske izdelke
itn., arhitekti pa so bili zaposleni z gradnjo stavb, izdelavo mehaničnih pri-
pomočkov in bojnih naprav, s pripravljanjem odrov, strojev za procesije in
praznovanja ipd. »Porajala se je zvrst znanja, ki se ubada s projektiranjem
strojev, konstruiranjem bojnih pripomočkov za napad in obrambo z utrd-
bami, jarki in nasipi ter pridobivanjem kovin iz rudnikov. Tisti, ki so razvi-
jali to znanje, inženirji oziroma umetniki-inženirji, so imeli ugled, ki je bil
enak ali večji kot ugled zdravnika, maga, dvornega astronoma ali univerzi-
tetnega profesorja.«10 Že za Leona Battisto Albertija (1404–1472), ki je bil
slikar, kipar, urbanist in humanist, je bila matematika (tedaj teorija o pro-
porcih in teorija o perspektivi) skupno področje umetnika in matemati-
ka – perspektivično dojemanje in upravljanje vidnega v slikarstvu je veljalo
za znanost. Med štirinajstim in šestnajstim stoletjem je bila napisana vrsta
spisov (med prvimi piše Filippo Brunelleschi, 1377–1446), ki poveličuje-
jo umetniško-inženirsko dejavnost. V šestnajstem stoletju se poskuša uče-
njake, ki čutijo tradicionalni prezir do praktičnega dela, pozvati v delavni-
ce, da bi doumeli podrobnosti dela rokodelcev, kajti diskrepanca med teo-
retikom in praktikom se je kazala kot zaviralna za znanstveni razvoj, zato
pa se postopki rokodelcev, umetnikov in inženirjev tedaj pričnejo razumeti
v luči znanstvenega napredka. Prav v florentinskih delavnicah petnajstega
stoletja, kjer so se razvijali slikarji in kiparji, inženirji, tehniki in konstruk-
torji strojev, so pričeli povezovati ročno delo in teorijo – iz takšne delavni-
ce je izšel tudi Leonardo da Vinci (Verrocchiova delavnica).
V šestnajstem stoletju so se rokodelska naročila prenehala skladati z do-
stojanstvom umetnika, ki se mu potlej z v modernosti razvijajočim se kon-
ceptom genialnosti, predvsem pa prek liberalizacije angažmaja (umetno-
stna produkcija se loči od naročnikov in postane svobodno motivirana),
status v družbi močno spremeni. V širšem smislu prek moderne avtonomi-
zacije umetnostno polje postane v družbi relativno samostojno, ekonom-
sko in kulturno neodvisno, umetnost pa posebna družbena praksa, s kate-
ro se v osemnajstem stoletju pričneta ukvarjati dve specialni vedi – ume-
tnostna zgodovina in estetika kot filozofija umetnosti. Obenem umetniško
delo v kapitalistični družbi postane blago, ki stopi na tržišče, kar hkrati bo-
10 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 57.
