Page 74 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 74
Transumetnost
cij matematike. Kljub temu po Rossijevem mnenju v njegovi misli ne sme-
mo videti začetka eksperimentalne metode in nove znanosti o naravi, kajti
»Leonardovo raziskovanje, ki je polno bleščečih prebliskov in intuicije ter
genialnih pogledov, nikoli ni preseglo ravni neobičajnih poskusov in dose-
glo tiste sistematičnosti, ki je ena od temeljnih značilnosti moderne znano-
sti in tehnike. Njegovo raziskovanje, vedno nihajoče med poskusom in za-
piskom, se dozdeva razpršeno in razdrobljeno v vrsti kratkih zaznamkov,
neurejenih opažanj in navedb, napisanih zase, v pogosto nejasni in hote ne-
sporočilni simboliki.«5 Leonardo se je tako bolj zanimal za snovanje svo-
jih načrtov kot pa za njihovo izvajanje; njegovi sloviti stroji in naprave pa
naj ne bi bili zasnovani, kot piše Rossi, »kot pripomočki za razbremenitev
ljudi in krepitev njihove moči nad svetom«, temveč »zaradi eskapizma: za
svečanosti, zabave, kot mehanična presenečenja ipd.«6
Čeprav ga z današnjega vidika ne moremo razumeti kot pravega moder-
nega znanstvenika, je Leonardo da Vinci bolj kot kdorkoli prej in potlej
poosebljal ideal univerzalnega človeka, ki v svojem delovanju očitno pove-
zuje umetnost, tehnologijo in znanosti, in sicer brez predsodkov o nepre-
mostljivih razlikah med kulturo znanosti in umetnosti in o umetniku ne-
dosegljivo kompleksni vednosti ter specialnih tehnikah – njegov pristop
je bil zares transdisciplinaren. Obenem pa lahko opozorim, da je Leonar-
do da Vinci že samo slikarstvo v temelju razumel kot »znanost« in zato tr-
dil, da »nihče ne more v popolnosti obvladovati umetnosti slikanja, ne da
bi poprej obvladal naravoslovne znanosti,«7 kajti po njegovem prepričanju
slikarstvo tekmuje z naravo. Mimezis, h kateremu stremi renesančna ume-
tnost, moramo razumeti globlje, ne le v tehničnem smislu. Umetnik naj se
zateka k naravi, a narava za renesančne umetnike ni bila model za preriso-
vanje, temveč kompleks zakonov, vsebovala je skrito bistvo, ki ga je treba
razbrati. Bolj ko so si renesančni naturalisti prizadevali za posnemanje na-
rave, bolj je bil njihov umetnostni ideal prepojen s strogim idealom bistve-
ne oblike in skladne zgradbe.8 Ne gre torej za golo posnemanje, temveč tudi
za racionalizacijo in celo matematizacijo umetnosti.9
5 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 60–61.
6 N. d., 61.
7 Andrej Detela, »Leonardo kot znanstvenik in izumitelj«, v: Razprave o Leonardu, Ljubljana:
Studia humanitatis, 2005, 72.
8 Katharine Everett Gilbert, Helmut Kuhn, Zgodovina estetike, Ljubljana: DZS, 1967, 166.
9 Izvore za takšno prepričanje najdemo pri Aristotelu, ki razume »umetnost« kot rokodelstvo,
kot gr. téchne. Téchne pomeni zvijačnost uma, ki je sposoben prelisičiti naravo (od tod »tehni-
ka« in »tehnologija«), in vključuje različne spretnosti, veščine, tehnike (npr. ladjedelništvo, re-
toriko, slikarstvo).
cij matematike. Kljub temu po Rossijevem mnenju v njegovi misli ne sme-
mo videti začetka eksperimentalne metode in nove znanosti o naravi, kajti
»Leonardovo raziskovanje, ki je polno bleščečih prebliskov in intuicije ter
genialnih pogledov, nikoli ni preseglo ravni neobičajnih poskusov in dose-
glo tiste sistematičnosti, ki je ena od temeljnih značilnosti moderne znano-
sti in tehnike. Njegovo raziskovanje, vedno nihajoče med poskusom in za-
piskom, se dozdeva razpršeno in razdrobljeno v vrsti kratkih zaznamkov,
neurejenih opažanj in navedb, napisanih zase, v pogosto nejasni in hote ne-
sporočilni simboliki.«5 Leonardo se je tako bolj zanimal za snovanje svo-
jih načrtov kot pa za njihovo izvajanje; njegovi sloviti stroji in naprave pa
naj ne bi bili zasnovani, kot piše Rossi, »kot pripomočki za razbremenitev
ljudi in krepitev njihove moči nad svetom«, temveč »zaradi eskapizma: za
svečanosti, zabave, kot mehanična presenečenja ipd.«6
Čeprav ga z današnjega vidika ne moremo razumeti kot pravega moder-
nega znanstvenika, je Leonardo da Vinci bolj kot kdorkoli prej in potlej
poosebljal ideal univerzalnega človeka, ki v svojem delovanju očitno pove-
zuje umetnost, tehnologijo in znanosti, in sicer brez predsodkov o nepre-
mostljivih razlikah med kulturo znanosti in umetnosti in o umetniku ne-
dosegljivo kompleksni vednosti ter specialnih tehnikah – njegov pristop
je bil zares transdisciplinaren. Obenem pa lahko opozorim, da je Leonar-
do da Vinci že samo slikarstvo v temelju razumel kot »znanost« in zato tr-
dil, da »nihče ne more v popolnosti obvladovati umetnosti slikanja, ne da
bi poprej obvladal naravoslovne znanosti,«7 kajti po njegovem prepričanju
slikarstvo tekmuje z naravo. Mimezis, h kateremu stremi renesančna ume-
tnost, moramo razumeti globlje, ne le v tehničnem smislu. Umetnik naj se
zateka k naravi, a narava za renesančne umetnike ni bila model za preriso-
vanje, temveč kompleks zakonov, vsebovala je skrito bistvo, ki ga je treba
razbrati. Bolj ko so si renesančni naturalisti prizadevali za posnemanje na-
rave, bolj je bil njihov umetnostni ideal prepojen s strogim idealom bistve-
ne oblike in skladne zgradbe.8 Ne gre torej za golo posnemanje, temveč tudi
za racionalizacijo in celo matematizacijo umetnosti.9
5 Paolo Rossi, Rojstvo moderne znanosti v Evropi, 60–61.
6 N. d., 61.
7 Andrej Detela, »Leonardo kot znanstvenik in izumitelj«, v: Razprave o Leonardu, Ljubljana:
Studia humanitatis, 2005, 72.
8 Katharine Everett Gilbert, Helmut Kuhn, Zgodovina estetike, Ljubljana: DZS, 1967, 166.
9 Izvore za takšno prepričanje najdemo pri Aristotelu, ki razume »umetnost« kot rokodelstvo,
kot gr. téchne. Téchne pomeni zvijačnost uma, ki je sposoben prelisičiti naravo (od tod »tehni-
ka« in »tehnologija«), in vključuje različne spretnosti, veščine, tehnike (npr. ladjedelništvo, re-
toriko, slikarstvo).
