Page 73 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 73
Divergence, konvergence: umetnost in/kot znanost
sion uredniki zapišejo, da se »zdi, da se rojeva nov tip raziskovalca/znan-
stvenika, in sicer umetniškega raziskovalca, ki je vpleten v aplikacije ume-
tnosti in znanosti in ki mora, da bi zasledoval to mišljenje in aplikacije, pri-
dobiti več znanja o znanosti in tehnologiji.«3 V zadnjem desetletju (pa tudi
že prej) umetniki vse pogosteje vstopajo v raziskovalne institucije, delajo
v laboratorijih, vesoljskih observatorijih (Dragan Živadinov, Miha Turšič,
Dunja Zupančič) in drugih okoljih, ki niso del umetnostne institucije in se
aktivno povezujejo z znanstveniki (posebej značilna je povezava z bioteh-
nološkimi institucijami: Joe Davis, Eduardo Kac, Marta de Menezes, Ste-
larc, Polona Tratnik idr.). Še več, nekateri celo ustanavljajo avtonomne teh-
nološko-raziskovalne postaje (Marko Peljhan, Macrolab), umetniško-razi-
skovalne laboratorije (Symbiotica: Art and Science Research Collaborative
Laboratory, Incubator: Hybrid Laboratory at the Intersection of Art, Sci-
ence, and Ecology) oziroma komplekse, ki omogočajo heterogeno delova-
nje in vključujejo strokovnjake iz raznih disciplin. Ob izpostavljanju pove-
zovanja dveh kultur, umetnostne in znanstvene, se omenja predvsem eno
ime, Leonardo (da Vinci), s katerim se skuša razložiti tudi sodobne ume-
tniško-raziskovalne tendence. V tovrstnih stimulacijah izstopa periodična
publikacija, ki jo izdaja MIT Press in je programsko posvečena prav ume-
tnosti, znanosti in tehnologiji. Revija Leonardo je leta 2008 praznovala že
svojo štirideseto obletnico, odkar jo je v Parizu ustanovila skupina umetni-
kov, znanstvenikov in inženirjev, ki so svoje poslanstvo prepoznali v sode-
lovalnem mednarodnem raziskovanju z namenom pospeševanja interdisci-
plinarnih projektov ter informiranja o interdisciplinarnih praksah.4
Leonardo da Vinci (1452–1519) se v razpravah o pričetkih moderne zna-
nosti navadno pojavlja kot mejni kamen med staroveško in novoveško zna-
nostjo, kot začetnik velike revolucije, ki je zadela znanost med šestnajstim
in osemnajstim stoletjem, ki je torej rodila moderno znanost. V znano-
sti je Leonardo prispeval k mnenju, da kri kroži po telesu, k astronomske-
mu spoznanju o heliocentrični sestavi vesolja, v mehaniki je vedel, da sila
ustvarja pospešek in da vesolju vladajo nespremenljivi zakoni mehanike,
v optiki je mislil svetlobo kot valovanje itn. Obenem pa je v metodologi-
ji opozarjal, da golo opazovanje ne zadostuje, temveč mora biti soudeleže-
no tudi mišljenje, ki se ga da prenesti v matematične oblike. Zagovarjal je
zbliževanje med prakso in teorijo in s svojim primerom pokazal preseganje
staroveške delitve na ročno in umsko delo – tako v razumski naravnanosti
ni izkušnje, brez katere ni gotovosti, prav tako pa ni gotovosti brez aplika-
3 Jurij Krpan, Marko Peljhan, Mojca Puncer (ur.), Art & Science. Creative Fusion, 30.
4
sion uredniki zapišejo, da se »zdi, da se rojeva nov tip raziskovalca/znan-
stvenika, in sicer umetniškega raziskovalca, ki je vpleten v aplikacije ume-
tnosti in znanosti in ki mora, da bi zasledoval to mišljenje in aplikacije, pri-
dobiti več znanja o znanosti in tehnologiji.«3 V zadnjem desetletju (pa tudi
že prej) umetniki vse pogosteje vstopajo v raziskovalne institucije, delajo
v laboratorijih, vesoljskih observatorijih (Dragan Živadinov, Miha Turšič,
Dunja Zupančič) in drugih okoljih, ki niso del umetnostne institucije in se
aktivno povezujejo z znanstveniki (posebej značilna je povezava z bioteh-
nološkimi institucijami: Joe Davis, Eduardo Kac, Marta de Menezes, Ste-
larc, Polona Tratnik idr.). Še več, nekateri celo ustanavljajo avtonomne teh-
nološko-raziskovalne postaje (Marko Peljhan, Macrolab), umetniško-razi-
skovalne laboratorije (Symbiotica: Art and Science Research Collaborative
Laboratory, Incubator: Hybrid Laboratory at the Intersection of Art, Sci-
ence, and Ecology) oziroma komplekse, ki omogočajo heterogeno delova-
nje in vključujejo strokovnjake iz raznih disciplin. Ob izpostavljanju pove-
zovanja dveh kultur, umetnostne in znanstvene, se omenja predvsem eno
ime, Leonardo (da Vinci), s katerim se skuša razložiti tudi sodobne ume-
tniško-raziskovalne tendence. V tovrstnih stimulacijah izstopa periodična
publikacija, ki jo izdaja MIT Press in je programsko posvečena prav ume-
tnosti, znanosti in tehnologiji. Revija Leonardo je leta 2008 praznovala že
svojo štirideseto obletnico, odkar jo je v Parizu ustanovila skupina umetni-
kov, znanstvenikov in inženirjev, ki so svoje poslanstvo prepoznali v sode-
lovalnem mednarodnem raziskovanju z namenom pospeševanja interdisci-
plinarnih projektov ter informiranja o interdisciplinarnih praksah.4
Leonardo da Vinci (1452–1519) se v razpravah o pričetkih moderne zna-
nosti navadno pojavlja kot mejni kamen med staroveško in novoveško zna-
nostjo, kot začetnik velike revolucije, ki je zadela znanost med šestnajstim
in osemnajstim stoletjem, ki je torej rodila moderno znanost. V znano-
sti je Leonardo prispeval k mnenju, da kri kroži po telesu, k astronomske-
mu spoznanju o heliocentrični sestavi vesolja, v mehaniki je vedel, da sila
ustvarja pospešek in da vesolju vladajo nespremenljivi zakoni mehanike,
v optiki je mislil svetlobo kot valovanje itn. Obenem pa je v metodologi-
ji opozarjal, da golo opazovanje ne zadostuje, temveč mora biti soudeleže-
no tudi mišljenje, ki se ga da prenesti v matematične oblike. Zagovarjal je
zbliževanje med prakso in teorijo in s svojim primerom pokazal preseganje
staroveške delitve na ročno in umsko delo – tako v razumski naravnanosti
ni izkušnje, brez katere ni gotovosti, prav tako pa ni gotovosti brez aplika-
3 Jurij Krpan, Marko Peljhan, Mojca Puncer (ur.), Art & Science. Creative Fusion, 30.
4
